Francoska politika na preizkušnji: iskanje izgubljenega časa

Izredne razmere kličejo po urgentnih rešitvah. Danes v francoski narodni skupščini in jutri v senatu bodo po hitrem postopku odločali o zakonskem predlogu vlade, da bi izredne razmere, ki jih je predsednik François Hollande razglasil takoj po petkovih krvavih napadih v Parizu, podaljšali s sedanjih 12 dni (iztečejo se 26. novembra) na tri mesece.

S predlogom naj bi posegli v zakonodajo o izrednih razmerah iz leta 1955 – časa, ki je bil zaznamovan z alžirsko vojno – in jo, posodobljeno, postavili v nov kontekst – čas vojne proti terorizmu. Dosegli naj bi uvedbo strožjega režima pri odrejanju hišnega pripora in v preiskavah. Recimo: »Hišni pripor bi lahko odredili vsakomur, čigar vedenje bi bilo mogoče razumeti kot grožnjo za varnost in javni red.« V izrednih razmerah naj bi bilo po novem mogoče tudi razpustiti združenja ali skupine, katerih aktivnosti bi lahko kalile red ... Kakor v teh dneh pariške tragike in francoske politične odločnosti, da je treba narediti konec Islamski državi, ponavlja vladajoča politika, naj bi v treh mesecih izrednih razmer poskrbeli tudi za ustavne spremembe ... in tako za drugačno Francijo.

Zakaj tako pozno?

Medtem ko iskalne akcije, povezane s petkovimi napadi, še potekajo in je razpoloženje med Parižani napeto – čeprav jih po raziskavi za Le Parisien samo 13 odstotkov občuti strah, 57 odstotkov pa jih je jeznih –, tudi opozicijska politika podaja vse jasnejši pogled na »novo Francijo«. Nekdanji predsednik države Nicolas Sarkozy je v nedavnem intervjuju za Le Monde opozoril, kako bi lahko bil »konstruktiven« in bi podprl ustavne spremembe, ki jih hoče predsednik François Hollande, a pod določenimi pogoji. Sarkozy v grobem podpira očiten Hollandov obrat v ostrejšo varnostno in zunanjo politiko, saj je »začetek približevanja tistemu, kar zagovarjamo že mesece«. In vendar ga vznemirja vprašanje: »Zakaj tako pozno?« Že januarska tragedija po napadih na satirični tednik Charlie Hebdo da je bila dovolj velika učna ura, a je v vladajoči francoski levici in tudi v Evropi kakor da niso jemali dovolj resno. »Izgubljeno je bilo preveč časa.« ... »Vlada tudi ni premislila vseh posledic na domačih tleh zaradi francoske vojaške intervencije v Siriji.«

V prazno so menda izzvenela opozorila desnice, da je nujno treba vzpostaviti sistem izmenjave podatkov o letalskih potnikih (PNR) in še ostreje nastopiti proti džihadistični spletni propagandi: na prste da bi bilo treba stopiti tudi tistim, ki deskajo po spletnih straneh islamskega radikalizma. Vodja republikancev je zato podprl ustavne spremembe, kar zdaj napoveduje vlada, a le, če bodo učinkovale takoj: če bodo Francozi varnejši takoj. Izredne razmere zahtevajo hitre odločitve, ne pa dolgotrajnih pravnih debat ... V praksi naj bi po Sarkozyjevo to pomenilo predvsem dvoje: odreditev hišnega pripora z obveznim nošenjem elektronskih zapestnic za vse, ki jih imajo obveščevalne službe na tako imenovanem seznamu S (seznam osem, ki lahko pomenijo tveganje za družbeno varnost) in, kar se zdi mnogim še bolj sporno, »teroristi, ki so že prestali zaporno kazen, naj bi zaradi varnosti ostali v priporu«.

Da bi lahko spremenili francosko ustavo, bo sicer potrebnih tri petine glasov v obeh domovih francoskega parlamenta, kar pomeni – kot je še opozoril Sarkozy, da bo brez podpore opozicije François Hollande nemočen.

Predsednikove preobrazbe

V izrednih razmerah se ljudje spreminjajo, tudi francoski predsednik Hollande je prisiljen v metamorfoze. Ob nastopu mandata spomladi 2012 so ga mnogi zasmehovali, češ da je kot nekakšen »jogurt« premedel za državnika, čeprav je obljubljal »spremembe, takoj zdaj«. Mnogi njegovi volivci so si kmalu nehali delati iluzije o njegovi politični drži, in ker je med Francozi dramatično izgubljal avtoriteto, si jo je hotel popraviti z zunanjepolitičnimi dejanji predsednika, ki hoče biti »gospodar« v Afriki: vojaško je šel v Mali, v Srednjeafriško republiko in Libijo ter pozneje še dlje v Irak, Sirijo. Doma, kjer socialno-ekonomska slika nikakor ni spodbudna, so se sčasoma izkristalizirali pogledi in očitki, češ da deluje bolj kot kakšen »generalni direktor« kot pa predsednik države. Za »očeta naroda«, ki zna povezovati v solidarnosti in sočutju: za svobodo, enakost in bratstvo, pa so ga pohvalno označili ob januarskih napadih na satirični tednik Charlie Hebdo in judovsko trgovinico. Zdaj je postal, kakor je v Le Mondu zapisal kolumnist Gérard Courtois, vojni predsednik: a če je šel tako zelo daleč, potem Francozi (in Evropejci) od njega pričakujejo – da bo v vojni tudi zmagal. Po anketi za Le Parisien več kot 80 odstotkov Francozov podpira krepitev vojaških napadov proti islamistom v Siriji in skoraj tri četrtine jih vidi v Hollandu državnika, ki je kos novim razmeram.