Francosko pogledovanje k celotni afriški celini

Nujno je spremeniti optiko. Predsednik Emmanuel Macron je včeraj v Burkina Fasu, svojem prvem postanku na afriški turneji, poudaril, da je »Afrika osrednja celina, globalna in neizogibna«. (Kot že drugi francoski predsedniki pred njim) jo je postavil v fokus, čeprav ne več le njenega frankofonskega dela, kjer se Francija počuti še vedno doma, ampak vso celino.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je predvolilno napovedal, da bo - drugače od socialističnega predhodnika Françoisa Hollanda - zunanjepolitično ambiciozen, zdaj je videti, da sledi načrtu. Takoj po nastopu mandata se je srečal z najpomembnejšimi voditelji na svetu, pred kratkim se je mudil na Bližnjem vzhodu, zdaj pa je na tridnevni turneji po Afriki. Potem ko je v ponedeljek prispel v Burkina Faso, se bo po načrtih ustavil še v Slonokoščeni obali in Gani. Cilj je dati razmerju med Francijo in Afriko nov zagon - tudi v praksi, ne le v besedah, kar si, kot so analizirali v Le Mondu, nekako zada vsak francoski predsednik znova; podobno je bilo z Nicolasom Sarkozyjem in enako s Hollandom, ki je poskušal ostati geopolitično viden vsaj na afriški celini. 

Macron, ki je od izvolitve že dvakrat na hitro odpotoval v Mali (kamor je predhodnik Hollande napotil francoske vojake), naj bi si prizadeval popraviti ne ravno pozitivno podobo Francije na nekaterih afriških koncih, kjer je njen vpliv neizpodbiten in pogosto problematiziran. Po navedbah francoskih medijev naj bi med tokratnim obiskom omenjenih treh držav - dve sta frankofonski, ena anglofonska - jasneje »uokviril svoj pristop do Afrike« in »osnoval projekt, s katerim naj bi presegli samo razvojno pomoč«.    

Mladi v ospredju  

Emmanuel Macron je včeraj v Ouagadougouju v Burkina Fasu, med drugim, na univerzi nagovoril mlade in jih tako postavil v središče obiska. Poudarek ne preseneča, saj je povprečna starost v Afriki okrog 20 let, celina je mladostna in potenciala je ogromno, zato je po besedah francoskega voditelja treba spodbujati mobilnost v obe smeri in povezovanje. Več kot tri ure je mladim odgovarjal na pereča vprašanja, denimo o migraciji in nečloveških razmerah v Libiji, in, med drugim, dejal, da »iščejo rešitev na diplomatski ravni«. Ob tem ni pozabil na dolgotrajne posledice kolonizacije in dekolonizacije ter poudaril, da krivda za strašne zgodbe o preseljevanju ne more biti samo tuja, ko pa so tihotapci z ljudmi po večini Afričani. »Pokažite mi kakega francoskega, belgijskega ali nemškega tihotapca. Danes v Afriki Afričani izkoriščajo Afričane.«  

Ekonomski interesi

Četudi so v Elizeju vnaprej hvalili »demokratično tranzicijo« Burkina Fasa, Macronovega prvega postanka, ki ni bil izbran po naključju, so nekatere organizacije v Ouagadougouju pozivale k množičnemu javnemu nasprotovanju francoski navzočnosti v Afriki. Danes se bo francoski voditelj podal v Zagtouli, kjer je največja sončna elektrarna v Zahodni Afriki, potem pa v Abidžan v Slonokoščeni obali, kjer bo potekal peti vrh Evropa – Afrika. Udeležilo se ga bo več kot 80 voditeljev iz 55 afriških držav in 28 držav članic Evropske unije. Ekonomski interesi Francozov so veliki, v Abidžanu bodo začeli graditi podzemno železnico, gromozanski projekt, za katerega je Francija posodila 1,4 milijarde evrov in ga bodo, kot so zapisali v Le Mondu, vodila francoska podjetja. 

Da je za zadnji postanek afriške turneje Macron izbral anglofonsko Gano, menda kaže, da se Pariz zanima za celotno celino, in ne več le za njen francosko govoreči del, ki ga kot nekdanja kolonialna sila dobro pozna in v marsičem še vedno obvladuje. Interesi Francije so širši, kakor so menda široke tudi geopolitične skrbi francoskega voditelja. 

Za zaprtimi vrati 

Kot je brati, se afriški voditelji, bodisi Burkina Fasa, bodisi Slonokoščene obale, bodisi Gane, ter francoski predsednik Emmanuel Macron te dni za zaprtimi vrati pogovarjajo tudi o terorizmu v Sahelu in državah, kot so Čad, Togo in Srednjeafriška republika, pa tudi o migracijskih tokovih proti Evropi. Zlasti po nedavnem prispevku CNN o trgovanju s sužnji v Libiji se (vsaj za hip) zdi, da bi se lahko zaradi nečloveških razmer, v katere so pahnjene množice ljudi na begu, mednarodna politika vendarle zganila ... 

Ekstremna revščina, pred katero – ob vojnah – bežijo mnogi, je velik problem Afrike, čeprav je govoriti o Afriki na splošno tvegano. Skrb vzbuja, denimo, podatek (po Oxfamu), da se je od leta 1990 število Afričanov, ki živijo pod pragom revščine, povečalo za 50 milijonov, medtem pa se je v zadnjih sedmih letih število afriških milijarderjev podvojilo ...