Prevladal je politični razum: razočaranje volivcev nad tradicionalnima levico in desnico ne more biti razlog, da bi skrajno desničarstvo postalo politično pribežališče razočaranih množic. Zato so vendarle podprle desnico.
Približno podobno, čeprav drugače, se je zgodilo že marca med departmajskimi volitvami, a tedaj v prvem krogu skrajna desnica ni povedla tako prepričljivo kot tokrat. Marine Le Pen in njena nečakinja Marion Maréchal-Le Pen, denimo, sta v prvem krogu 6. novembra dobili več kot 40 odstotkov glasov podpore v regijah Sever-Pas-de-Calais-Normandija in Provansa-Alpe-Azurna obala (PACA), kar je pomenilo 15 oziroma 14 odstotkov prednosti pred drugimi. Včeraj jima ni uspelo zmagati.
Zdaj mnoge skrajne desničarje obseda vprašanje: Kako je mogoče, da smo bili v prvem krogu prvi v šestih regijah, v drugem pa nam je spodletelo? Kako je možno, da nismo prevzeli nobene regije, ko nas na nacionalni ravni podpira že skoraj vsak tretji volivec? Voditeljica Nacionalne fronte Marine Le Pen ostaja optimistična: v nedeljo smo dobili zgodovinsko podporo − vrtoglavih 6,6 milijona glasov, kolikor jih nismo dobili še nikoli.
V drugem krogu, ko je bila volilna udeležba okrog 60-odstotna, so bili volivci najbolj naklonjeni Republikancem nekdanjega predsednika države Nicolasa Sarkozyja: po novem bodo vodili sedem regij, tudi Sever-Pas-de-Calais-Normandija in PACA bosta v njihovih rokah, medtem ko jih bo vladajoča socialistična levica prevzela pet, Korzika pa bo v rokah domačih nacionalistov.
Regionalne volitve so bile nova lekcija notranje zelo razbiti tradicionalni politiki: tako Republikanci kot socialisti zdaj pravijo, kako je čas za politični premislek.