Tiskane izdaje
Berlin – Nemčija z osuplostjo opazuje izlive sovraštva po grškem pristanku na stroge reformne pogoje v zameno za finančno reševanje bankrotirane države. »Ne soglašam s takšno kritiko,« je celo predsednik Joachim Gauck začutil dolžnost, da poudari dolgoletno nemško dokazovanje interesa za evropsko povezovanje.
V Grčiji kanclerko Angelo Merkel in njenega finančnega ministra Wolfganga Schäubleja že nekaj let žalijo z nacističnimi simboli, dogajanje po pristanku grškega premiera Aleksisa Ciprasa na še strožje reformne pogoje od tistih, ki so jih Grki le nekaj dni pred tem zavrnili na referendumu, pa preseneča celo vsega hudega vajene dediče nacističnega rajha. Medtem ko je prej podoba nemškega politika ali političarke s hitlerjanskimi brki počasi bledela na kakšnem grškem zidu, jo današnje komunikacije v sekundi razširijo po vsem svetu. Mednarodni virtualni prostor pravkar zavzema tudi protinemški twitterski poziv: »To je udar!«
Čigava Evropa
»Ta Evropa ne pripada gospodu Schäubleju!« zdaj tudi Aleksis Cipras obsoja Nemčijo, pa čeprav je sam pristal na »nemške« pogoje reform in varčevanja v zameno za finančno reševanje bankrotirane države. »To je bila slaba noč za Grčijo in Evropo!« V Berlinu se spet sprašujejo, kako lahko politiku s takšnimi prepričanji zaupajo izvedbo reformnega procesa, za katerega sami jamčijo z milijardami evrov.
Razdeljeni pa so tudi v Nemčiji. »Vlada je v enem samem koncu tedna uničila sedem desetletij povojne diplomacije,« so zapisali na spletni strani revije Der Spiegel. »Vsak cent grške pomoči, ki ga poskušamo privarčevati, bodo morali v prihodnjih letih porabiti dvakrat ali trikrat za loščenje našega ugleda,« so prepričani pri časopisu Süddeutsche Zeitung. Luksemburški zunanji minister Jean Asselborn je Nemčiji celo svetoval, naj se ne kaže tako v ospredju, pa čeprav je »kristalno jasno«, da brez te države ne bi bilo ne evra ne Evropske unije. »Močna Nemčija tega ne potrebuje, to prinaša le nepotrebno vznemirjenost,« je povedal časopisu Stuttgarter Nachtrichten. Asselborn omenja razprave o možnosti začasnega grškega izstopa iz evrskega območja, ki izvirajo prav iz domovanja finančnega ministrstva Wolfganga Schäubleja na berlinski Wilhelmstrasse 97.
Krščanskodemokratski politik na invalidskem vozičku pa prav zaradi svojega ostrega stališča do Grčije v nemških konservativnih in liberalnih krogih velja skorajda za rešitelja evrskega območja in tudi njegova priljubljenost med običajnimi državljani se je med zadnjim reševanjem Grčije povzpela na rekordnih sedemdeset odstotkov. Nemška desnosredinska in liberalna politika poudarjata nujnost pametne gospodarske in proračunske politike v vsaki članici skupne evropske valute. Po njihovem prepričanju se je dosedanji način obračunavanja s krizo že izkazal v številnih državah, med njimi tudi v Grčiji pred nastopom sedanje skrajno leve in desno nacionalistične vlade.
Samouničevalna politika
Zgodovinarji spominjajo tudi na samouničevalno grško politiko že vse po pridobitvi neodvisnosti od otomanskega imperija v prvi polovici 19. stoletja. Že ustanovitelja sedanje grške države Janisa Kapodistriasa so po poskusu uvedbe sodobne centralistične administracije ubili, v tej nalogi ni uspel niti bavarski kralj Oto, ki so ga Grčiji določile evropske sile. V Nemčiji ne pozabljajo, da je Grčija v zadnjih desetletjih 19. in prvem desetletju 20. stoletja pomagala uničiti tedanjo latinsko denarno unijo, pri kateri sami sicer niso sodelovali.
Današnji protinemško nastrojeni Grki pa raje poudarjajo tisti del svoje zgodovine med drugo svetovno vojno, med katero so uničevali in ubijali nemški okupatorji.
Nekateri pa tudi Nemčiji očitajo pomanjkanje diplomacije ali vsaj objektivne razlage vsega, za kar si prizadevajo v Evropi in evrskem območju, saj iz lastne povojne preteklosti dobro poznajo ukrepe, ki so jih iz ruševin dvignili med svetovne gospodarske sile. »Če bi bolj profesionalno posredovali nemška stališča, morda ne bi izpadli tako grozljivo neprijetni,« po twitterju sporoča nemški zgodovinar Nils Minkmar. Morda še ni vse izgubljeno, če bo Nemčija pomagala na noge Grčiji v skladu s svojimi gospodarskimi načeli, a tudi z razumevanjem za stiske države v nenehni ekonomski krizi in živim spominom na zgodovinske krivice. Res pa sta za evrski tango potrebna vsaj dva in tudi Cipras bi moral šele dokazati svojo pripravljenost na ples z Nemčijo.
