Tiskane izdaje
Ko so sredi oktobra iz Poljske izgnali ruskega zgodovinarja Dmitrija Karnauhova, so v Moskvi napovedali povračilne ukrepe. Konec minulega tedna je moral Rusijo zapustiti njegov poljski kolega Henryk Głębocki.
»Vse se je dogajalo kakor leta 1937,« je pred dnevi za ruski časnik Kommersant povedal profesor zgodovine na državni tehnični univerzi v Novosibirsku Dmitrij Karnauhov. Po besedah ruskega zgodovinarja, ki je od leta 2013 živel na Poljskem, kjer je predaval na več univerzah, na zadnje na humanistični akademiji v mestu Pułtusk, so 10. oktobra zvečer k njemu domov prišli sodelavci poljskih tajnih služb, mu nadeli lisice in ga odpeljali na policijsko postajo, kjer je moral noč preživeti v družbi kriminalcev. Vzeli so mu mobilni telefon in mu niso dovolili, da bi se povezal s svojim veleposlaništvom, naslednje jutro pa so ga deportirali v Rusijo, ne da bi mu pustili pobrati svoje osebne stvari in arhive. Profesorja so oblasti v Varšavi obtožile, da je deloval v nasprotju z interesi poljske države, sodeloval z ruskimi tajnimi službami in nastopal v hibridni vojni, ki da jo proti Poljski vodi »sovražna država«. Karnauhov te obtožbe odločno zanika, poljske varnostne službe pa z izgovorom, da gre za tajne zadeve, tudi niso obelodanile nikakršnih dokazov.
V ruskem zunanjem ministrstvu so se takoj odzvali na »škandal«, ki da so ga zanetile »z vohunjenjem obsedene« protirusko usmerjene poljske oblasti, in obljubili, da ti ukrepi Varšave ne bodo ostali brez odgovora. Do njega je prišlo dober mesec kasneje. »Ko sem se v noči s petka na soboto (s 24. na 25. november) vračal s predavanj v Sankt Peterburgu, me je na Leningrajski železniški postaji v Moskvi zaustavila patrulja policistov v uniformah,« je v torek za poljsko novičarsko spletišče Onet povedal zgodovinar Henryk Głębocki. Ti so ga odpeljali v posebno sobo na postaji, kjer so ga čakali možje v civilnih oblekah, ki so se predstavili za uslužbence ruske tajne službe FSB, a mu dokumentov, ki bi to potrjevali, niso pokazali. Pač pa so mu povedali, da ima 24 ur časa, da zapusti Rusijo, in mu pod nos pomolili papir, iz katerega je razbral, da se v to državo ne more več vrniti, je še pojasnil profesor na Krakówski univerzi, najstarejši poljski univerzi, ki se imenuje po njihovem kralju Władysławu II Jagiełłu.
Tokrat je sledil oster odziv poljskega zunanjega ministrstva, ki je zelo spominjal na protest njihovih ruskih kolegov, ko je Poljska izgnala ruskega zgodovinarja. V Varšavi so ogorčeno ugotavljali, da gre za »neutemeljen izgon poljskega raziskovalca«, ki da je le še en primer »protipoljske propagandne kampanje, ki jo ruska stran vodi že mesece«, in nov dokaz, da so prepreke za politični dialog med državama posledica enostranskih dejanj Ruske federacije. Ruski diplomati so svojim poljskim kolegom na kratko odgovorili, da gre pač za zrcalni povračilni ukrep, ki so ga bili napovedali.
Toda v Varšavi trdijo, da nikakor ne gre za podobna primera. Ko so jih ruski novinarji pobarali, kako so lahko najprej izgnali ruskega profesorja, po povračilnem ukrepu Moskve pa izjavili, da je potrebno zaščititi »svobodni dialog med poljskimi in ruskimi zgodovinarji«, v tem na poljskem zunanjem ministrstvu niso videli nobenega protislovja. Prepričani so, da je bil njihov izgon upravičen, ker da je Karnauhov sodeloval z ruskimi tajnimi službami, Rusija pa da je izgnala Głębockega zato, ker je kritiziral stalinski režim.
Žrtev je zgodovina kot znanost
Medtem ko so mediji v obeh državah našli razloge za izgon Karnauhova v tem, da je občasno sodeloval z Ruskim inštitutom za strateške študije, ki ga na Zahodu obtožujejo za propagandno orodje Kremlja, je sam ruski zgodovinar opozoril, da so res razlike v obeh primerih. Po njegovih besedah je prva razlika že v tem, kako so se do njega obnašale poljske tajne službe, in precej bolj civiliziranem načinu izgona njegovega poljskega kolega. Druga, še bolj očitna razlika pa je ta, da je Karnauhov izrazil sočutje do izgnanega Głębockega, medtem ko se je ta na vprašanja o usodi svojega ruskega kolega izmotal z odgovorom, da slabo pozna primer, ker je bil v času dogajanj v Franciji.
Od poljskih zgodovinarjev tudi ni bilo slišati podobnih kritičnih besed o dogajanju, kakor so jih v zadnjih dnevih izrekali njihovi ruski kolegi. »Seveda je povsem jasno, da sta oba izgona neutemeljena, njuna žrtev pa je zlasti zgodovinska znanost. Zgodovina bi morala ostati zgodovina, ne pa del politike,« je pred dnevi izjavil direktor sklada »Zgodovinski spomin« Aleksander Djukov. Njegov kolega Ivan Kurilla, ki preučuje zgodovino rusko-ameriških odnosov, je opozoril, da poljske oblasti niso predstavile nobenih dokazov za svoje obtožbe, a da je k izgonu Karnauhova pripomoglo to, da je odnos Poljske do zgodovine zelo politiziran. A Kurilla je kritičen tudi do ruskih oblasti. Po njegovih besedah oba primera slabo izgledata, »a naš je vsekakor še hujši, saj je Rusija izgnala povsem naključno izbranega zgodovinarja. Taki zrcalni ukrepi so neprimerni, saj znanstveniki niso državni uslužbenci.« Tudi Nikita Sokolov, ki vodi Zvezo prostovoljnih zgodovinarjev, je mnenja, da so bili razlogi za izgon ruskega zgodovinarja zelo vprašljivi, a da njegov poljski kolega res ni ničesar kriv, ampak je preprosto padel v godljo. »Izganjanje zgodovinarjev je najmanj učinkovit način za pomiritev narodov. Nasprotno: zgodovinarje bi morali poslušati in razmišljati o prihodnosti. A državam je lažje, če račune poravnavajo z zrcalom,« je včeraj za Kommersant izjavil Sokolov, ki je lani razburkal domačo javnost, ker je sodobno Rusijo obtožil, da tiste, ki so se borili proti sovjetskim oblastem, še vedno dojema kot »sovražnike naroda«.
