Tiskane izdaje
V četrtek bodo Italijo v Bruslju že predstavljali Gentilonijevi. Kako dolgo bo preživela nova vlada, si ne upa napovedovati nihče.
V Rimu ne pomnijo, kdaj se je zadnjič zgodilo, da so vladno krizo rešili tako zelo hitro kot tokrat, ko se očitno res mudi. Zaradi volilnega zakona, da bi sploh lahko izvedli naslednje parlamentarne volitve, zaradi vse večje brezposelnosti in tudi zaradi reševanja bank, še posebno najstarejše med vsemi bankami na svetu – Monte dei Paschi iz Siene. Mudilo se je tudi zato, da obe veliki in vse vplivnejši populistični stranki, Pet zvezd in Severna liga, ne bi že kako izsilili nepredvidenih dogodkov.
Za prihodnji mesec gibanje Pet zvezd sicer napoveduje, da bo šlo na ulice in trge ter uprizorilo demonstracije, kakršnih še ni bilo, Severna liga, ki za podobne cilje nastopa z malo drugačnih pozicij, se bo gotovo pridružila na svoj način in v svojih severnih krajih. Napovedujejo tudi »aventino«, kar pomeni bojkot parlamentarnih zasedanj ob sprejemanju pomembnih zakonov.
Skupni imenovalec Lige in Petih zvezd je nasprotovanje starim političnim elitam, še bolj pa članstvu Italije v Evropski uniji. Za začetek bi obojim koristil referendum za izstop Italije iz območja evra. Prav to je tisto, česar so se v Rimu bali pred referendumom, ki ga je izsilil Renzi, da bi utrdil svojo oblast, potem pa je doživel Caporetto (Kobarid).
Ankete kažejo, da bi na morebitnih predčasnih parlamentarnih volitvah prvo mesto najverjetneje odneslo gibanje Pet zvezd, zelo visoko bi se uvrstila tudi Severna liga. Za predčasne volitve se zavzema tudi Renzi, prepričan, da bi tako lahko politično preživel.
Predsednik vlade, ki do zdaj ni vzbujal pozornosti
Padli premier Matteo Renzi je komaj dobro zaprl vrata za seboj v palači Chigi in se vrnil domov v Toskano z vsem, kar je bilo njegovega v premierski rezidenci vladne palače, pa je na Kvirinalu pri predsedniku Sergiu Mattarelli sinoči že prisegel njegov naslednik, dosedanji zunanji minister Paolo Gentiloni. Nekateri trdijo, da je »ideolog renzizma« in da ga je izbral prav Renzi, drugi, da je Gentiloni pravo nasprotje dosedanjega šefa vlade, saj se ne vede kot pav, ne iritira s svojimi nastopi in se zna ljudem celo prikupiti.
Paolo Gentiloni nikoli ni bil zelo izrazita politična osebnost, nikoli ni bil zelo vpadljiv in glasen, tudi takrat ne, ko je pri Romanu Prodiju v njegovi drugi vladi pred desetletjem služil kot minister za komunikacije. Ponavadi je igral vloge v drugi vrsti. V politiki so ga uvrščali na levo sredino, med Rutellijeve in Prodijeve kadre, v zadnjih letih, ko se je na sceni kot strela z jasnega pojavil Renzi, pa so ga uvrščali med najzvestejše Renzijeve ljudi. Nekoč je sicer enkrat sodeloval na levičarskih shodih Zelenih v Milanu, njegov aristokratski rod in šolanje v elitnih rimskih šolah pa ga uvrščata bolj na sredino kot levico.
V dobro mu štejejo, da je – čeprav Rimljan – navijač torinskega Juventusa. Zadnjič se je kaj takega zgodilo pred skoraj štirimi desetletji, ko je za Juve navijal Francesco Cossiga. V Italiji je pripadnost nogometnim klubom skoraj kot religija.
Zunanja politika
Na svoje dosedanje mesto je Gentiloni imenoval Renzijevega notranjega ministra Angelina Alfana, ki je bil znan kot Berlusconijeva desna roka in pravosodni minister, ki je pripravljal zakone za reševanje Viteza v časih največjih škandalov in sodnih procesov. Odkar so Berlusconija zbrcali s prizorišča, je Alfano s svojimi somišljeniki sodeloval v levosredinskih vladah in si zagotovil položaje tik ob predsednikih vlad.
Manj vpliven položaj podsekretarke so v Gentilonijevi vladi našli tudi za Mario Eleno Boschi, ki je kot ministrica za ustavne reforme po Renzijevih navodilih pripravila propadle reforme. Analizo reform in poraza bodo morali še opraviti, še posebno pa dejstva, da je proti spremembam glasovala večina mladih volivcev. Ministrstva za reforme ni več.
