Tiskane izdaje
Pariz – Stavkovni prizori niso nikdar prijetni, in sploh ne v pariški regiji, če stavkajo francoski železničarji. Včeraj so drugi dan zapored povsem ohromili normalno jutranje premikanje množic na delo v mesto in večerno nazaj domov. Nezadovoljstva je ogromno, kajti že tako naporno dostopanje do Pariza se je poslabšalo v prometni infarkt.
Na nekaterih železniških linijah SNCF (Société nationale des chemins de fer français, Nacionalna družba francoskih železnic) je v torek in sredo vozil, kakor so mediji natančno obveščali državljane, komaj vsak tretji, ali peti, ali sploh noben (primestni) vlak RER, tisti regionalni, ki pa so pripeljali v središče mesta, so bili kar nevarno prepolni potnikov. V povprečju je tudi obratoval le vsak osmi TGV (hitri vlak) oziroma vsak peti vlak v preostalem železniškem omrežju po državi, kar je najhujši upor, ki so ga kdaj organizirali pri francoski javni železnici.
Zaradi vsega tega – predstavljajte si nepopisno gnečo na peronih in v vagonih – se je močno zgostil cestni promet in so med jutranjo konico v Île-de-France izmerili za 400 kilometrov zastojev. Ljudje se med stavko, ki bi v posebnem režimu menda lahko trajala kar tri mesece in je velika preizkušnja družbene strpnosti, potrpežljivosti in solidarnosti, poskušajo najti na različne načine za potovanje: zacvetele so novodobne platforme, ki ponujajo tako imenovani »car sharing«, medtem ko se nekateri, kakor prikazujejo televizijske reportaže, organizirajo tako, da spijo pri prijateljih in zato ne izgubljajo dolgih ur in energije za pot na delovno mesto in potem nazaj domov – saj v službo je vendarle treba in treba je biti vsaj kolikor toliko spočit.
In zakaj stavka?
Stavka, ki jo podpihujejo sindikati, je, če poenostavimo, odgovor na napovedano zakonsko spremembo pravnega statusa družbe SNCF in prav tako na ukinitev dosedanjega statusa železničarjev: kar vlada Edouarda Philippa, kot je brati razlage, »menda lažno« utemeljuje z zapovedano evropsko direktivo, po kateri naj bi – od leta 2019 francoske regionalne železniške linije oziroma od 2020 še proge TGV – tudi železniški promet odprli konkurenci. Pojasnila, češ, »tako hoče Evropa«, so za kritike absurdno izgovarjanje na izmišljenega grešnega kozla, sploh ob očitno zelo liberalnem in proevropskem makronizmu …
Pri tem ne kaže zanemariti, da so francoske železnice že leta v izjemno slabi (ekonomski) kondiciji: zadolžene so za zdaj že vrtoglavih 54,5 milijarde evrov, s čimer se vlada v svojem za mnoge spornem zakonskem predlogu sploh ne ukvarja, kakor tudi ne z železniškimi linijami, ki povzročajo izgubo.
Po železnici v zeleno družbo
Stavko železničarjev, ki povzroča preglavice milijonom Francozov, med drugim podpira tudi znani pisatelj Benoît Duteurtre, ki je v pogovoru za Delo poudaril, da ni mogoče v zeleno družbo in hkrati zanemarjati razvoj železniškega prometa. V jedru levičar, čeprav ga mnogi postavljajo na desno – »ker sem pravi levičar in zato kritičen do francoske zelo salonske in konservativne francoske levice« –, verjame, da bo v prihodnost mogoče predvsem po tirih. »Vtis je, da se pod Macronom aktualna vlada nič kaj ekološko ne zanima za železnico, kakor ni bilo nič drugače pod Hollandom in še prej Sarkozyjem. Politiki že leta govorijo, da si prizadevajo obvarovati okolje in planet, v praksi pa potem, čisto narobe, zanemarjajo železniški promet«; v prid cestnemu in letalskemu. »In tako je zdaj slišati, da je treba privatizirati železnice …«
Z večdesetletno zamudo po britanskem zgledu in tudi po njihovih napakah? se sprašujejo neredki, sklicujoč se na študijo, po kateri bi Britanci železnice spet naredili javne. »Ni nepomembno, da je prav Emmanuel Macron, ko je bil še minister za ekonomijo, s tako imenovanim Macronovim zakonom avgusta 2015 že liberaliziral avtobusne prevoze – to je storil tudi na škodo železniškega prometa, saj so marsikatere povezave ukinili, potem ko so bile predrage v primerjavi s storitvami poceni avtobusnih ponudnikov.
»Temu moram na načelni ravni seveda samo nasprotovati,« še pravi Duteurtre, ki ga podrobnosti o statusnih zahtevah železničarjev niti ne zanimajo in jih premalo pozna. Zanj je vprašanje namreč širše: ali se bomo vozili zeleno naprej ali pa sivo nazaj. »Predvsem gre za zaščito javnih storitev v Franciji proti evropski ideji o konkurenčnosti, proti privatizaciji. Zato podpiram stavko, čeprav mi povzroča težave, saj ne vem, kako mi bo uspelo priti na podeželje.«
Šibke točke Evrope
Podobno kakor ga pred skorajšnjim prihodom v Slovenijo – Benoît Duteurtre bo gost tako imenovanih Nodierovih dnevov, ki bodo v organizaciji Francoskega inštituta v Ljubljani potekali od 18. do 20. aprila – skrbi, kako z vlakom čez Italijo pripotovati iz Trsta do z njim nepovezane Ljubljane.
Da so tiri šibka točka marsikje po Evropi, dobro vemo tudi pri nas, in zato stavka francoskih železničarjev, ki so se jim ponekod solidarnostno pridružili še smetarji in zaposleni v Air France, na uličnih demonstracijah pa prav tako študentje in drugi, še zdaleč ni samo francoska kriza – ko sta v ideološki vojni vladni proevropski liberalizem in za zdaj še kolikor toliko močna stara (francoska) socialna država.
Kot kaže, se bo nadaljevala, saj za zdaj ni popuščanja ne v vladi – pri reformi SNCF ne misli stopiti niti koraka nazaj – ne v železničarskih sindikatih, ki so prav tako trmasto odločeni, da bodo vztrajali. Do 28. junija bosta dva delovna dneva od petih zatorej »močno« stavkovna in tudi za vmes napovedujejo, da promet ne bo tekel kot običajno normalno.
