Inflacija se vrača v Evropo

Berlin – Nemčija letos pričakuje več kot dvoodstotno ­inflacijo. Predsednik münchenskega inštituta Ifo Clemens­ Fuest je obžaloval, da se svet Evropske centralne banke (ECB) na četrtkovem zasedanju­ ni odločil za spremembo usmeritve. »ECB bi morala omejiti poplavo denarja zaradi nevarnosti, da bo streljala čez svoje cilje,« je prepričan konservativno-liberalni ekonomist, februarska inflacija pa je tudi v Sloveniji dosegla 2,2 odstotka.

Številni nemški podjetniki, ki so jih izprašali v münchenskem inštitutu, v prihodnjih mesecih načrtujejo višanje cen. Po ocenah Ifa se v Nemčiji inflacija brez upoštevanja cen energije že vzpenja na poldrugi­ odstotek. »Inflacija se vrača v Nemčijo in Evropo, saj podjetniki tudi v evrskem območju pričakujejo višje cene.« Tudi nekateri drugi nemški komentatorji, med njimi Philip Plickert iz časopisa FAZ, imenujejo predsednika ECB Maria Draghija »ujetnik ničelnih obresti« in verjamejo, da je skrajni čas za priprave na končanje politike ­poceni ­denarja.

Izgube nemških varčevalcev

Nekateri, med njimi ameriški predsednik Donald Trump, očitajo Nemčiji gigantske dobičke zaradi nizke menjalne vrednosti skupne evropske valute, saj naj bi bili zato na mednarodnih trgih cenovno konkurenčnejši.

Nasprotniki sedanjih poplav denarja ECB so poudarili, da je zaradi kakovosti njenih izdelkov šlo državi čisto dobro tudi v času močne nemške marke, zato pa zaradi ničelnih ali celo negativnih obresti opazno izgubljajo nemški varčevalci. Nemci še najraje hranijo svoj denar v bankah, zaradi česar se jim v času brez obresti in naraščajoče inflacije ne piše nič dobrega. Draghijevi kritiki so prepričani, da v času hitrega staranja nemškega prebivalstva mnogim odvzema privarčevano za stare dni, nekatere zelo zadolžene evrske države, ki naj bi jim hotel pomagati italijanski predsednik ECB, pa ne izrabijo priložnosti za ureditev svojih financ. Nasprotno, Nemčija je med redkimi evropskimi državami, ki zmanjšujejo skupni dolg, države kot Italija, Francija in Španija – v manjši meri tudi Slovenija – pa se zadolžujejo naprej.

Priprave na nov finančni balon

Po prepričanju številnih ekonomistov sedanja ekspanzivna politika ECB zelo pomaga nemškemu državnemu proračunu. Predsednik ECB mora skrbeti za celotno in med seboj zelo različno evrsko območje, v katerem se razlikuje celo inflacija; če se skupna nemška že vzpenja prek dveh odstotkov, je italijanska le poldrugi odstotek, francoska pa se celo znižuje. Ker so za konservativne in liberalne nemške ekonomiste strukturne reforme alfa in omega gospodarskega razvoja vsake države, Draghija že od njegove znamenite izjave »karkoli bo treba za rešitev evra« opozarjajo, da zmanjšuje spodbude zanje, čeprav tudi sam na tiskovnih konferencah omenja reforme, višanje inflacije celo razglaša za uspeh, dejansko ga je napovedoval vsa zadnja leta, kaj šele sedanjo gospodarsko rast, prvič po desetletju v evrskem območju, in nižanje brezposelnosti na najnižjo raven po letu 2009.

Neimenovani člani sveta ECB so za agenciji Reuters in Bloomberg povedali, da so v Frankfurtu razpravljali o morebitnem višanju obresti še pred koncem sedanjega programa kvantitativnega sproščanja, a naj bi se pogovarjali le na kratko in ne o podrobnostih. Razprave na različnih monetarnih bregovih zato ostajajo razgrete. Za kritike tudi nakupi državnih obveznic niso nič drugega kot financiranje držav članic s strani ECB, poplava poceni denarja pa po njihovem prepričanju priprav­lja teren za nove finančne balone. »Zombijske banke in zadolžene države so odvisniki,« so prepričani v FAZ. »Kdaj, gospod Draghi?« so vprašali tudi v časopisu Wall Street Journal. »ECB ima vedno izgovor za popuščanje denarne politike in nikoli razloga za njeno zategovanje.« Mario Draghi je na zadnji tiskovni konferenci res nakazal manjšo verjetnost novih ukrepov kvantitativnega sproščanja v prihodnosti, a mu v Nemčiji in drugod najbrž ne bodo verjeli, dokler ne bodo na lastne oči videli zategovanja.

Razprava ni samo akademska. Negativne obresti za nemške državne obveznice kažejo, da investitorji še vedno raje plačujejo za investiranje tam, kjer se počutijo varnejše, toda Nemčija jamči za levji delež sredstev in stroškov ECB. Če je kljub težavam pri izvajanju reform Grčija premajhna, da bi povzročala velike težave, bi bilo drugače z Italijo ali Francijo. Ker so ekonomisti doslej tako strašili z deflacijo, bi si morali tudi v teh državah oddahniti, da ta nevarnost ni več v ospredju, a so se februarja cene hrane v evrskem območju dvignile za 5,2 odstotka in energije za 9,2 odstotka, ponekod se pregrevajo tudi cene nepremičnin.

Deflacija, pred katero so svarili še pred letom, se nikoli ni prav dotaknila običajnih ljudi, draženje pa se jih takoj.

Nevarnost je slab položaj bank

Številni komentatorji so še vedno prepričani, da največja nevarnost za Evropo ni inflacija ali deflacija, ampak slab položaj bank. Povprečnih 5 odstotkov slabih dolgov v EU je po podatkih Svetovne banke trikrat več od ZDA ali Japonske. Če nekateri zato zahtevajo popolno bančno unijo, bi konservativno-liberalni nemški ekonomisti kot Clemens Fuest dosledno omejili mandat Evropske centralne banke na monetarno politiko.

»Bančni sektor bi moral postati robustnejši in se manj vpletati v financiranje držav,« je Fuest zapisal v knjigi Odisejev kompleks, ki jo je izdal z Johannesom Beckerjem z univerze v Münstru. Avtorja predlagata tudi ukrepe za omejitev državnega zadolževanja, ki bi se čezmerno podražilo in bilo zunaj dosega ECB. Po prepričanju številnih nemških ekonomistov bi udarec po denarnici veliko uspešneje prisilil države k reformam od besednih pozivov Maria Draghija.