Tiskane izdaje
Tudi če Velika Britanija iz Evropske unije izstopi brez celovitega dogovora, med Severno Irsko in republiko Irsko ne bo zrasla fizična meja. Vlada Therese May se je zavezala, da bo v tem primeru Združeno kraljestvo ohranilo celovito regulativno usklajenost z EU, in s tem odpravilo kakršno koli potrebo po policijskem oziroma carinskem nadzoru kopenske meje z Irsko, ki bo po brexitu postala tudi meja med enotnim trgom in tretjo državo.
Na podlagi tega zagotovila bodo evropski voditelji med vrhom EU v Bruslju ta teden predvidoma potrdili prehod pogajanj o brexitu v naslednjo fazo. Šele v tej bodo lahko dejansko zagrizli v irsko vprašanje.
Kompromis, dosežen po več dneh diplomatskega usklajevanja med Londonom, Dublinom in Belfastom, po mnenju analitikov ne rešuje kaj dosti, vsekakor pa odpira pot iskanju rešitve v drugi fazi pogajanj. Preprečljive razlage tega, kaj dejansko pomeni zaveza britanska vlade po ohranjanju »celovite usklajenosti« s sosednjo državo, za zdaj ni podal nihče. Nedvomno gre za semantično zanimiv besedni konstrukt, ki se ga da interpretirati na več različnih načinov. Mnogi so ga opisali kot klasično diplomatsko orodje, s katerim sta se obe strani spretno izognili potrebi po reševanju vprašanja, na katerega (še) nimata ustreznega odgovora.
Razlaga, ki jo je v pismu svojim poslancem konec tedna podala britanska premierka, je zavrnila očitke, da je njena vlada z njo pristala na ohranitev de facto članstva države v enotnem trgu in carinski uniji. »Celovita usklajenost« po njenih besedah pomeni »delitev istih političnih ciljev, tudi če jih dosežemo na različne načine«. Pomeni torej priznavanje regulativnega okolja sosednje države - nikakor pa ne prevzemanje irskih pravil oziroma pravil enotnega trga. Pod vprašajem se je znašla tudi njena pravna teža. Po besedah britanskega ministra za brexit Davida Davisagre »bolj za izraz namere kot pa za konkretno zavezo«. O tem naj bi bili po pisanju Sunday Telegrapha prepričani tudi nekateri drugi torijci.
Irski premier Leo Varadkar. Foto: REUTERS/Clodagh Kilcoyne
Narava problema
Irska vlada je od Londona sprva zahtevala zavezo, da med Združenim kraljestvom in EU (oziroma med Severno Irsko in republiko Irsko) po brexitu »ne bo nikakršnega regulativnega razhajanja«. To je bilo za britansko vlado nesprejemljivo, saj bi pomenilo, da bi država, tudi če bi uradno izstopila iz enotnega trga in carinske unije, morala tako rekoč v celoti še naprej ohranjati evropska pravila. Pogajalci so se na koncu uspeli poenotiti okoli nekoliko bolj dvoumne besedne zveze, ki pa po mnenju kritikov ni spremenila narave problema, s katerim se soočajo. V njegovem jedru je ideja, da mora biti enotni trg zaščiten z jasno določeno, fizično mejo, saj je v nasprotnem ogrožena njegova integriteta.
Ne glede na to, kaj so pogajalci zapisali v prelomnem petkovem dogovoru, in kako to interpretirajo britanska premierka in njeni ministri, vse kaže, da je Britanija v petek storila korak v smeri mehkega brexita, v katerem bi v zameno za čim boljši dostop do notranjega trga ohranila veliko večino evropskih pravil. Problem je v tem, ker tako rekoč nihče izven ožjega kroga premierkinih somišljenikov noče videti takšnega razpleta, je za Carnegie Europe zapisal priznani britanski analitik Peter Kellner. »Čudno je, da se o tem strinjajo tako najbolj odločni zagovorniki kot nasprotniki brexita«. Za prve je cel smisel izstopa iz EU sposobnost postavljanja lastnih pravil; za druge je evropska pravila smiselno ohranjati le, če jih država še naprej lahko sooblikuje. Brexit, kot ga je začrtala britanska vlada, oboje pušča na cedilu.
