Tiskane izdaje
Berlin – V nemškem Wuppertalu je skupina islamistov z napisom »šeriatska policija« na oranžnih telovnikih mimoidoče prepričevala, naj se odpovedo pijači, mamilom, prostituciji, igram na srečo, glasbi in vsemu drugemu, kar naj bi prepovedovala njihova vera. Nemčija je ogorčena in zaskrbljena.
Prebivalci Wuppertala so tako zaskrbljeni, da so pri pravi mestni policiji posebno telefonsko linijo namenili le njihovim klicem, notranji minister Thomas de Maizière in pravosodni minister Heiko Maas obtožujeta šeriat in paralelno pravo, z obsodbo se je oglasila tudi kanclerka Angela Merkel. Nemški spreobrnjenec v islam Sven Lau, ki skupaj s kolegi stoji za sporno akcijo, zdaj zatrjuje, da je šlo le za satiro, ki naj pokaže zapostavljenost muslimanov v Nemčiji. Nekdanji gasilec iz Mönchengladbacha z novim imenom Abu Adam je videoposnetek akcije razstavil na internetu, da bi tako dokazal njeno nedolžnost.
Obiskovalcem diskotek, gostinskih lokalov in drugim, ki so jih v poznih nočnih urah nagovarjali bradati moški z napisom »šeriatska policija«, pa se akcija ni zdela smešna. Svena Laua so že v začetku letošnjega leta osumili podpore teroristični organizaciji »Islamska država« pod krinko človekoljubne pomoči, a so preiskavo zaradi pomanjkanja dokazov ustavili. Oblasti so zdaj tako zaskrbljene, da je notranji minister dežele Severno Porenje – Vestfalija Ralf Jäger ukazal zaseči telovnike, ki so jih nosili islamisti.
Grožnje, s katerimi
Nemčija takšne grožnje jemlje resno. Že marca 2011 je tedaj 21-letni kosovski Albanec z vzklikom »Alah je največji!« na frankfurtskem letališču ustrelil ameriška vojaka, ta teden pa je v Düsseldorfu z istimi besedami pred sodnika stopil 27-letni spreobrnjenec v islam Marco G., ki je decembra 2012 na peron bonnske železniške postaje odložil torbo z doma sestavljeno bombo. S tremi drugimi islamisti naj bi načrtoval atentate na voditelje skrajno desničarske organizacije Pro NRW; to je bilo še pred napredovanjem islamistov v Siriji in Iraku, ki je pritegnilo neštete evropske islamske skrajneže.
Nemška služba za varstvo ustave domneva, da se v vrstah sirskih in iranskih islamistov bojuje več kot štiristo nemških državljanov, med njimi dvajset nekdanjih vojakov nemške vojske. Nekdanji raper Deso Dogg se, poročajo, z novim imenom Abu Talha al-Almani nahaja v najožjem krogu voditelja Islamske države Abu Bakra al-Bagdadija, več deset nemških islamskih bojevnikov pa naj bi se že vrnilo v domovino.
Nemčija ni edina v strahu pred nasilnimi sovražniki vsega zahodnega. Džihadist Mehdi Nemmouche, ki je maja v bruseljskem judovskem muzeju ustrelil štiri ljudi, je po pisanju francoskega Libérationa načrtoval atentat na predsednika Françoisa Hollanda, če ga ne bi po naključju aretirali v Marseillu. Zdaj domnevajo, da je prav Nemmouche v Siriji mučil ujetnike teroristov Islamske države, med njimi francoske novinarje. Britanci in Američani pa mrzlično iščejo »džihadista Johna«, ki je pred očmi vsega sveta prerezal vrat ameriškima novinarjema Jamesu Foleyu in Stevenu Sotloffu. Britanci se bojijo tudi za življenje 44-letnega Davida Hainesa, ki je v Siriji pomagal beguncem.
Program deradikalizacije
Iz centra za študije radikalizacije in političnega nasilja pri londonskem King's Collegeu poročajo tudi o skesanih radikaliziranih mladih, ki prosijo za vrnitev v britansko družbo in so se za to pripravljeni podvreči natančnemu nadzoru obveščevalnih služb in obsežnemu programu deradikalizacije. Tudi v Nemčiji bi morali najbrž okrepiti pomoč tistim, ki zdaj verjamejo, da so jim oprali možgane, zahodne države pa bi se morale vprašati o svoji odgovornosti za tragične dogodke.
Samo Francija je menda po letu 2008 za ugrabljene državljane plačala 58 milijonov dolarjev, svoje ugrabljence je velikopotezno odkupovala tudi Nemčija, vsi skupaj pa bi se morali bolj ukvarjati z drugo in tretjo generacijo priseljencev iz islamskega sveta. Ti se marsikje še vedno počutijo diskriminirane, a hkrati zavračajo svoje starše in njihovo tradicionalno islamsko verovanje.
Sprevrženo razumevanje multikulturnosti
Nobelov nagrajenec za ekonomijo Amartya Sen vsaj v Veliki Britaniji vidi »pluralno monokulturnost«, življenje ljudi različnih ver in narodnosti drug ob drugem brez globljih stikov, sprevrženo razumevanje multikulturnosti pa hkrati negativno vpliva na sodstvo, policijo in socialne službe. Nedavna afera s 1400 posiljenimi otroki v Rotherhamu je pokazala, da socialne službe proti storilcem azijskega rodu niso posredovale zaradi strahu pred obtožbami rasizma, sodišča pa so celo terorističnim obtožencem islamske vere pogosto dodeljevala le mile zaporne kazni.
