Italija bo vodilna sila Evrope, obljublja Renzi

Hotelirji so se vsepovsod dobrikali gostom, jim dajali popuste in jim obljubljali darila, ko se bodo vrnili. V večjem delu Italije je prav tako zoprno deževno kot drugod v Evropi. V Riminiju so se že zbirali tradicionalni načrtovalci političnih smernic, ki jih prej pripravijo v zakristijah. V Rimu pa so se spomnili, da imajo že 180 dni na oblasti mladega Mattea Renzija. Glasnega, obetavnega, gostobesednega. Doslej je veliko obljubil, pa malo uresničil.

Vse to se je dogajalo ta konec tedna v Italiji, ki ji ni čisto jasno, kaj se ji dogaja. Matteo Renzi, 39-letni premier, ki ta čas predseduje tudi Evropski uniji, si je ob prvem polovičnem jubileju omislil dolg pogovor s katoliško revijo Tempi. Pol leta vladanja je praznoval tako, da je napovedal nove premike, celo revolucije. Zahteval je, naj se s političnega prizorišča umaknejo večni, vsem znani politiki, ki se znajo sukati po salonih visoke družbe in se udinjati kapitalu in kapitalistom. Kaj drugega pa ne znajo in ne zmorejo. Novo ozračje potrebujemo, pravi Renzi, zdaj je zatohlo, dovolj je kapitalizma po stari podobi.

Premier, ki je Italijane že navadil na novotarije z vedno novimi besednimi zvezami in odmevnimi idejami, si je tokrat dovolil obljubo o pravi kulturni revoluciji. Pa ne čez noč. Duh vztrajnega maratonca, ki nikoli ne odneha, je potreben za to, da bo Italija čez desetletje spet postala vodilna sila v Evropski uniji. Razvita, kakor je bila nekoč, bogata, dežela blaginje, ki se je s krizo porazgubila. Zdaj je napočil trenutek, ko moramo odpreti okna in spustiti v naš prostor veliko svežega zraka. In z njim novo generacijo politikov, ki bodo odločali odprtega duha.

Kaj misli, ko govori o kulturni revoluciji in o koncu stare generacije politikov, ki se klanjajo in prodajajo staremu, okostenelemu kapitalu, predsednik italijanske vlade ni podrobno razložil. Skoraj v isti sapi pa je napovedal Italijanom, da jih 29. avgusta čaka zgodovinska reforma šolstva, ki jim bo vzela dih.

Katoliški skavt

Marsikdo se je povprašal, zakaj si je levosredinski premier, voditelj Demokratske stranke, ki združuje nekdanje komuniste in nekdanje zmerne demokristjane, za nove obljube in analizo prvega pol leta na oblasti izbral tradicionalno katoliško tedensko revijo. Odgovor se je zdel na dlani. Predsednik vlade, ki je politično zrasel pri katoliških skavtih, se je odpovedal sodelovanju na vsakoletnem velikem političnem zborovanju v Riminiju, ki ga pripravlja katoliško združenje Comunione e liberazione.

Katoliška politična organizacija, nekakšna loža, ki združuje duhovščino konservativnega dela in politike katoliškega spektra, še vedno poskuša vplivati na razvojne smernice, čeprav nima več stare moči. Doslej so se sfižili njeni veliki projekti, kriza jih je razjedla. Kjer so bili v začetku njihovega druženja v Riminiju po vsej Italiji, zlasti v Rimu, še samostani, so zdaj hoteli.

Politiki vseh barv, tudi levičarji, so se zadnja desetletja z veseljem udeleževali avgustovskih srečanj, veseli so bili, če so lahko razložili svoja stališča mladi gardi prihodnjih katoliških politikov. Renzi, ki je v takšnem ozračju politično zrastel, se je udeležbi vendarle odpovedal. Zakaj, bo morda jasno, ko bodo o tem glasno spraševali v Riminiju. Tam zasedanja trajajo ves teden, udeležencev je na tisoče, zelo veliko je mladih iz skavtskih političnih valilnic, ki so dale tudi Renzija.

Ministrice z naslovnic

Nekateri italijanski mediji so se ta konec tedna spomnili Renzijevega prihoda na oblast konec februarja in se vprašali, ali je že čas za iskanje kakšnega skupnega imenovalca, ali je vendarle še prezgodaj soditi o politiku, ki je bil še lani župan v Firencah. Potem je v naskoku prevzel vodenje stranke, še v začetku letošnjega leta pa je govoril o tem, da bi v rimske vladne palače prišel kvečjemu z volitvami. Potem pa je na hitro spodnesel vlado svoje stranke in sestavil vlado, katere mlade, sposobne ministrice se zdaj pojavljajo na naslovnicah rumenih revij, pri tem pa z obrazi in postavami prav nič ne zaostajajo za zvezdnicami iz filmskega ali modnega sveta.

Revija Espresso, ki naj bi bila sicer blizu Renzijevi liniji, je ugotovila, je mladi premier v pol leta res veliko povedal in napovedal, zgodilo pa se razen reforme senata ni skoraj nič. Rasti ni, recesija se je vrnila, o obljubljenem odpiranju novih delovnih mest se bodo spet pogovarjali šele sredi prihodnjega leta. Tudi novi volilni zakon, ki bi dovolil parlamentarne volitve in vlado, ta bi lahko vladala brez sedanjih zvarkov, levo-desno-sredinskih formul, še čaka nekje v prihodnosti.