Berlin – Nemška kanclerka Angela Merkel Rusijo obtožuje, da poskuša spreminjati meje z grožnjami ali nasiljem, rada tudi poudarja, da je treba na koncu sporov sesti za pogajalsko mizo. Nekatere vzhodnoevropske članice Nata verjamejo, da takšen pristop severnoatlantski zvezi prinaša strateške dileme.
Krščanskodemokratska kanclerka Nemčije dobro ve, kolikokrat jo je v minulih mesecih zavajal ruski predsednik Vladimir Putin. V več kot tridesetih telefonskih pogovorih po izbruhu krimske krize je Angela Merkel z značilno pedantnostjo in vztrajnostjo poskušala združevati stališča Rusije in Ukrajine, njene mirovne načrte pa so vsakič kot hišico iz kock podrle akcije Kremlja ali proruskih upornikov v Ukrajini.
Celo zdaj, ko Nato rožlja z orožjem, kanclerka še vedno »zaznava« željo ukrajinskega predsednika Petra Porošenka po političnih rešitvah ter izjavlja, da Ukrajina ne more upati na članstvo v Natu. Je to v času, ko rusko nevarnost napovedujejo tudi črnomorskemu pristanišču Mariupol, res treba posebej poudarjati? Nemčija je, če bo treba, pripravljena na nove ekonomske sankcije, Ukrajini pa je do sredine tega tedna zavračala celo dostavo neprebojnih jopičev.
Sanje o Novorusiji
Tik pred Natovim vrhom v Walesu so v Berlinu zagovarjali tudi omembo Natovega sporazuma z Rusijo iz leta 1997 v sklepnih dokumentih vrhunskega srečanja, kanclerka pa je poudarjala, da je treba Rusijo obravnavati odločno, a s pripravljenostjo na pogovore. Vse bolj živčne vzhodne članice zveze Nato, kot Poljska in Estonija, si, nasprotno, želijo proste roke pri iskanju odgovorov na rusko agresijo, nemška kanclerka pa si, kot kaže, še vedno ne more predstavljati Evrope s sovražno Rusijo na vzhodu celine.
Kritiki kanclerki očitajo, da si slika Rusijo, v kakršno želi verjeti, ter zanika izkušnje iz hladne vojne, ko so zahodni zavezniki z namestitvijo močnih vojaških enot v Zahodni Nemčiji Sovjetski zvezi jasno začrtali meje. V teh razpravah gre za nasprotno prepoznavanje motivov Vladimirja Putina. V Nemčiji mnogi upajo, da se bodo lepega jutra zbudili z ruskim predsednikom za zeleno mizo, črnogledi pa v njegovih dosedanjih akcijah vidijo nevarne strateške apetite. Primerjajo jih z ambicijami ruske vladarice iz 18. stoletja Katarine Vélike, katere slika visi tudi v pisarni Angele Merkel. Prav nekdanja princesa von Anhalt-Zerbst in njen zaupnik princ Potjomkin sta v vojnah s Turčijo uresničevala stoletne sanje ruskih vladarjev po »Novorusiji«.
Že leta 2005 se je Putin pritožil, da je bil razpad Sovjetske zveze »ena od velikih geopolitičnih katastrof 20. stoletja«, saj so se desetine milijonov »ruskih sodržavljanov in sopatriotov« znašle zunaj ruskega ozemlja. Natu, ki ga krivi za takšen razvoj, so namenjene nedavne slabo prikrite grožnje z jedrskim orožjem.
Kritični opazovalci verjamejo, da bi morale članice Nata tudi ustanovno listino med Natom in Rusijo iz leta 1997, ki je tako pomembna za Nemčijo, obravnavati v luči sedanjih zaostritev. Z aneksijo Krima naj bi jo prekršila sama Rusija, veljavnost listine pa naj bi bila pogojena tudi z »varnostnim okoljem« iz časov, ko si je Boris Jelcin še prizadeval za tržno demokracijo zahodnega sloga. Njegov naslednik Vladimir Putin Rusijo spreminja v avtokracijo in za nekatere analitike je to eden od pomembnih razlogov za sedanje zaostrovanje. Poleg vztrajanja na oblasti, tudi za ceno zapiranja tekmecev, je sedanji ruski predsednik povečal gospodarsko odvisnost svoje države od energije, ki je prinašala in še prinaša veliko bogastvo, hkrati pa omogoča lažji nadzor.
Majanje gospodarstva
Med zadnjimi finančnimi krizami bi si lahko ruski prvak celo čestital za takšne gospodarske odločitve, če se ne bi že pred olimpijskimi igrami v Sočiju začelo resno majati tudi rusko neenergetsko gospodarstvo. Ker so bile zaradi odločitev ameriške centralne banke tedaj v nevarnosti tudi nekatere druge hitro razvijajoče se države, se je Putin morda čutil še bolj potrjenega v odločitvi, da se Zahodu in vsemu, kar ta predstavlja, postavi po robu. Ruski oporečniki verjamejo, da je zunanja agresija nadaljevanje domače avtoritarnosti in edini način za ohranitev sedanjih elit na oblasti.
Velik del spopada med Putinom in njegovimi nasprotniki se bo zato morda res odvijal tudi na energetskem in gospodarskem področju, v letu zaznamovanja stote obletnice prve svetovne vojne in petinsedemdesete nemške invazije na Poljsko, s katero se je začela druga svetovna vojna, se noben zahodni politik ne bo hotel zapisati v zgodovino kot sodobni Neville Chamberlain, še najmanj kanclerka Angela Merkel. Ponovna dilema, kako daleč naj gre »containment« do Rusije, še ni do konca rešena, pol leta po ruski aneksiji Krima pa večina zahodnih politikov ne verjame več, da je mogoče ruske jogurtne revolucije ustaviti le z lepimi besedami.