Tiskane izdaje
Kot kandidat za predsednika katalonske vlade se umika – »začasno«. Odstavljeni Carles Puigdemont je v četrtek v Bruslju, kjer je že mesece v eksilu, poskrbel za nov navidezni 'obrat', ko je v svojem govoru, predvajanem na spletnih omrežjih, izjavil, da se začasno odreka vodenju regionalne vlade.
Manever si je mogoče razlagati različno, pojasnjujejo ga kot znamenje »predaje« ali pa »zmage«, znak razumnosti ali še verjetneje: novo provokativno zapletanje in le igro besed z namenom ostati na medijskem radarju – kajti Katalonec se položaju 'odreka' v prid Jordija Sáncheza, nekdanjega voditelja civilnodružbene organizacije Katalonska narodna skupščina [ANC], ki so ga volivci na listi zveze Skupaj za Katalonijo [JxCat] resda postavili na drugo mesto – takoj za Puigdemontom, vendar je še naprej v začasnem priporu. Za zapahi v Madridu je že od srede oktobra zaradi obtožbe, da je Katalonce pozival k vstajništvu.
Oglašanje iz eksila
Že nekaj časa je videti, da bo Puigdemont, ki ga doma v Španiji čaka aretacija zaradi »upora, vstajništva in zlorabljanja javnega denarja«, ostal v Bruslju, od koder naj bi mednarodno javnost opozarjal na katalonske zahteve po neodvisnosti in na pristranost španskih sodišč. Bil naj bi prvi glas v eksilu, če že po odločitvi španskega ustavnega sodišča ni možno, da bi generalitat vodil doma ali vsaj na daljavo. Takšna je bila njegova prvotna namera, in vendar je konec januarja predsednik katalonskega parlamenta Roger Torrent, sicer član Katalonske republikanske levice [ERC] – v izogib novim procesom – odložil za neodločen čas Puigdemontovo potrditev za predsednika katalonske vlade. Vse odtlej je bila katalonska politika ohromljena tudi zaradi neuspešnih pogajanj med desničarsko JxCat in levičarsko ERC, da bi se domenili, iz vrst katere naj bi bil novi predsednik katalonske vlade.
Puigdemontov navidezni 'korak nazaj' je razumeti, da so se nekako vendarle sporazumeli, kajti še pred dnevi so levičarji zahtevali, da bi bil logična zamenjava za prebeglega Puigdemonta priprti nekdanji podpredsednik Oriol Junqueras iz ERC. A v četrtek je katalonski parlament vendarle potrdil resolucijo, prvo po decembrskih volitvah, v kateri so poslanci obsodili »Puigdemontovo nezakonito in nelegitimno odstavitev« in mu izrekli večinsko podporo; nasprotniki iz vrst Ciutadans, socialistične in ljudske stranke so se glasovanja vzdržali. Potrditev sklepa je za independentiste simbolno izjemno pomembna domača podpora, Puigdemont se lahko zdaj nadeja, da bo imel še naprej nadzor in vpliv nad politiko v Kataloniji ...
Dovoljenje vrhovnega sodišča
Odločitev, da bi generalitat v Barceloni vodil Jordi Sánchez, lahko pomeni nov zaplet, saj je eden največjih civilnodružbenih aktivistov za katalonsko republiko še naprej priprt. Tudi da bi lahko prisostvoval pri potrjevanju lastne kandidature v parlamentu v Barceloni, mu bo moralo dovoliti vrhovno sodišče. Ni nepomembno, da mu vrhovni sodnik Pablo Llarena izhoda ni odobril, ko se je, recimo, želel udeležiti pozneje odpovedane Puigdemontove investiture. Naj človekoljubne organizacije še tako opozarjajo špansko pravosodje, da so katalonski independentistični voditelji predolgo v priporu, je dvomiti, da bi lahko Sáncheza že v kratkem spustili na prostost.
Iz Madrida je med tem slišati sporočila, da bodo pristali »samo na zakonito izvoljeno oblast v Kataloniji« in ji komaj potem vrnili avtonomijo, dotlej pa bo v veljavi 155. člen ustave. Prav zato je lahko Sánchez, ki sedi v zaporu z bremenom vstajništva, dodatna slepa ulica za Katalonijo ..., sploh ker o njem ni političnega konsenza: kot morebitnemu predsedniku vlade mu nasprotujejo, denimo, v liberalni stranki Ciutadans [Državljani], ki jo v Kataloniji vodi Inès Arrimadas. Kot opozarjajo, hočejo independentisti samo še naprej z glavo skozi zid – v neodvisnost, čeprav je očitno, da so Katalonci razklani in mednarodna javnost na strani Madrida.
Obstaja možnost, da bodo Jordija Sáncheza kmalu izpustili na prostost? Foto: Gabriel Bouys/AFP
Mednarodni konflikt
Med tem so pri katalonskem spletnem časopisu VilaWeb objavili zemljevid načetih diplomatskih odnosov med Španijo in nekaterimi državami – zaradi neprimernega, referendumskega 1. oktobra tudi nasilnega, reševanja katalonske problematike. Uradni Madrid je zato že izrekel nedobrodošlico štirim kritičnim konzulom v Barceloni: finskemu, filipinskemu, latvijskemu in bolgarskemu. Precej zapleten je tudi odnos z Belgijo, ki (kljub evropskemu pripornemu nalogu) ni hotela izročiti Puigdemonta in štirih ministrov, potem ko so ti konec oktobra zbežali v Bruselj, in zakompliciralo se je prav tako razmerje s Švico, kamor je pred nedavnim na varno prebegnila Anna Gabriel, nekdanja poslanka katalonske stranke CUP. Za odhod se je odločila potem, ko je špansko vrhovno sodišče – zaradi obtožb vstajništva in upora – izdalo nalog še za njeno aretacijo. Kolikor je znano, so švicarske oblasti odbile zahtevo madridskega tožilstva po izročitvi, saj da ne vračajo oseb, ki so politično preganjane. Podobno so Madrid vznemirili še Danci, kjer je Puigdemont pred časom nastopil na univerzi ...
Tožba proti španski državi
Kljub vsem zapletom, oviram in osebnim stiskam Carles Puigdemont, ki naj bi v prihodnje v Bruslju aktivno deloval kot predsednik tako imenovanega (vzporednega) sveta republike in v tesnem sodelovanju s katalonsko vlado v Barceloni, naprej sporoča, da republika ni mrtev projekt, ampak so si ga zadali izpeljati do konca tudi v praksi: cilj je še vedno svobodna država. Zato ne bo odnehal ne klonil, pa naj v Madridu razumejo njegovo trmasto odločnost še kot takšno izgubo stika z realnostjo, malone blaznost. Skupina mednarodnih pravnikov je med tem že pripravila tožbo proti španski državi, da bi jo v Puigdemontovem imenu predstavili pristojnemu odboru ZN za človekove pravice. V njej očitajo Španiji zlorabljanje pravice naroda do samoodločbe, pravice do izražanja mnenja in političnega udejstvovanja.
