Izganjanje beguncev, ki se mu uradno tako še ne sme reči

Po nedavnem mini begunskem vrhu, ki so se ga na povabilo francoskega predsednika Emannuela Macrona v Parizu udeležili premieri Španije, Italije in Nemčije, z afriške strani pa šefi Libije, Nigra in Čada, postaja tudi laikom jasno, da nihče več ne more ustaviti »orbanizacije« evropske begunske politike. 

Madžarski premier, ki je v EU prvi postavil žičnate ograje in začel begunce odganjati tudi s silo, ima torej še kako prav, ko od Bruslja menda zahteva, naj mu povrne vsaj polovico stroškov za žice, s katerimi je »ubranil Evropo«. Drugo polovico bi mu unija, če si dovolimo nekaj cinizma, morda lahko povrnila še za »patent«, kako učinkovito ustrahovati in odgnati begunce. Kajti to, kar je pred natanko dvema letoma, septembra 2015, ko je nemška kanclerka Angela Merkel beguncem izrekla svojo dobrodošlico, storil Viktor Orban, zdaj postaja vsesplošno prepoznavna in očitno tudi uradna politika EU. 

Na mini pariškem vrhu se temu seveda še ni smelo reči tako. Francoski predsednik in nemška kanclerka sta se skupaj s premieroma Italija in Španije na vse kriplje trudila, da bi tej novi evropski (proti)begunski politiki dala čim bolj človeški obraz. Begunce bomo zadržali že v Libiji, še bolje pa v takih tranzitnih državah, kot sta Čad in Niger, je bilo rečeno, kjer bomo z izdatno evropsko pomočjo ustanovili zbirne centre. Iz teh centrov bodo potem vsi do azila upravičeni lahko legalno potovali v Evropo, ne da bi jim bilo treba tvegati pogosto smrtonosno tihotapsko pot čez Sredozemlje. Zvenelo naj bi fair in pošteno, če se za vsem skupaj seveda ne bi skrivali veliko manj pošteni cilji, prebežnikom na vsak način zapreti tudi sredozemsko begunsko pot in jih, če je le mogoče, ustaviti že globoko v Afriki. 

Pozlačene bodeče žice

Novi francoski predsednik bi se s tako evropsko begunsko in migrantsko politiko rad profiliral na evropski ravni, predvsem pa doma. Italija, ki je do zdaj sprejela že ogromno beguncev, in jih upravičeno noče več sprejemati, če jih potem nikakor ne more porazdeliti po Evropi, bi dobila potrditev te svoje nove politike. Španijo tako ali tako skrbi samo to, da po italijanskem dogovoru z libijskimi milicami, ki je avgusta čudežno ustavil beg čez Sredozemlje, ne bi slučajno sama postala alternativni cilj migrantov iz čolnov, nemška kanclerka Merklova, ki jo konec meseca čakajo volitve, pa zaradi beguncev noče tvegati volitev. Politiko dobrodošlice je zato po skoraj natanko dveh letih, kot ji očitajo nemški mediji, zasukala za najmanj 150 stopinj in po novem ne dovoli več, da bi begunci iz Italije čez Alpe prihajali v Nemčijo. Tudi nemške schengenske meje ostajajo zaprte.

Da v Libiji, ki so jo evropska vojaška letala (francoska in britanska) pred šestimi leti povsem razsula in si še do danes ni opomogla, ni pogojev za begunce, in da jih nista sposobni dostojno zagotoviti niti taki sahelski tranzitni državi, kot sta bili v Parizu prisotni Čad in Niger, v Evropi očitno nikogar več ne briga. Bodeče žice okrog in okrog Evrope so po novem dovoljene (bomo potem vsaj spet lahko odprli zdaj zaprte notranje schengenske meje), kaj se bo v Afriki dogajalo za žičnatimi ograjami begunskih taborišč, ki jih bo s svojim denarjem postavila Evropa, pa nas bolj malo briga. V Parizu je bilo sicer rečeno, da bo Evropa razmere v Libiji, Čadu in Nigru tudi ustrezno nadzirala, kar je bilo lepo slišati, če ne bi bilo namenjeno predvsem pranju slabe vesti in tolaženju humanitarnih organizacij, ki skupaj z uradom Združenih narodov za begunce protestirajo proti takemu postavljanju evropskih ograj že na afriških tleh.

Jasno je namreč, da tamkajšnjih razmer ne bo mogoče učinkovito nadzirati (tudi če bi jih EU res hotela), in da problemov ne bo mogoče rešiti, če jih ne bomo začeli reševati z odpravljanjem vzrokov za beg že v državah izvora. Kajti vsi ti milijoni beguncev, tudi če bili res zgolj »ekonomski migranti«, se namreč ne morejo vrniti tja, od koder so pobegnili (tudi če bi to hoteli), ker tam preprosto ne morejo preživeti. 

Protesti humanitarcev

Ampak za evropske politike, ki po novem že povsem brez občutka slabe vesti zdaj zapirajo tudi pomorske meje, to očitno ni več pomembno. Pomembneje je, da bo Italija razbremenjena, da se bodo prepiri o porazdelitvi beguncev, ki so povsem razklali EU, umirili, in da bo po zaprtju pomorske poti v doglednem času spet mogoče odpreti notranje schengenske meje, ki so prav tako predmet spora. V organizaciji ZN za begunce sicer pravijo, da je EU s predvideno pomočjo afriškim državam končno le začela razmišljati v pravo smer, da pa, žal, nikakor ne pomaga pravim državam (ključne bi bile države izvora) in tudi ne na pravi način (socialna, ekonomska, razvojna pomoč).

Nevladne in humanitarne organizacije so še veliko bolj kritične. Večina jih trdi, da gre zgolj za »pesek v oči in zavajanje javnosti«. Afriška begunska taborišča v sumljivo nestabilnih državah bodo namreč prej ali slej nujno postala »stalna rešitev«, pri čemer Evropi tako ali tako ne gre za nič drugega, kot za panično ograjevanje od »tretjega sveta« in vseh problemov, ki jih je tam povzročil prav »prvi svet«.

Taka politika pa je zelo kratkovidna. Začasno morda lahko prinese zatišje, dolgoročno pa vodi v neizogibno eksplozijo afriške celine, ki jo bo Evropa na koncu še kako občutila.