Tiskane izdaje
Škoti prihodnji teden ne bodo odločali le o svoji usodi, ampak o preživetju enega od najuspešnejših političnih sistemov na svetu. Kaj lahko morebitni uspeh referenduma o neodvisnosti pomeni za prihodnost Združenega kraljestva, predvsem za britansko politiko in položaj države v mednarodni skupnosti?
Z zmanjševanjem razlik v podpori obeh taborov se je tveganje razpada države bistveno povečalo. Škotsko so v tem tednu istočasno obiskali voditelji največjih britanskih parlamentarnih strank, da bi tamkajšnje volivce prepričali, naj sledijo razumu in v četrtek glasujejo proti samostojnosti in proti razpadu Združenega kraljestva. Enotnosti, ki so jo pokazali, ni težko razumeti, še posebno z jasno predstavo o tem, kaj vse bo na referendumu 18. septembra postavljeno na kocko. Kampanja, ki se je večino časa osredotočala tako rekoč izključno na ekonomske vidike samostojnosti, je skoraj v celoti prezrla vprašanje usode Združenega kraljestva, te brez dvoma najbolj prepoznavne in najuspešnejše politične tvorbe v zgodovini, ter možnosti, da so njeni dnevi šteti.
Dvomov o obsežnih posledicah razpada Britanije skorajda ni. Vsi predsedniki parlamentarnih strank verjamejo, da bi država, oziroma tisto kar bi ostalo od nje, v primeru potrditve Škotske samostojnosti težko ohranila svoj vpliv v Evropi in svetu. Ta namreč temelji na vojaških in političnih zavezah, ki izvirajo iz britanske zgodovine, politične ureditve in celovitosti državnega ozemlja. Kako obsežne so lahko spremembe, je stvar interpretacije. Toda dejstvo je, da uradni London v primeru odcepitve čakajo težke preizkušnje.
Seštevanje posledic
Britanija se je po spletu okoliščin znašla pred ustavno revolucijo, je ta teden v komentarju za londonski Times ugotavljal nekdanji konservativni premier John Major. »Ne glede na to, ali Škotska postane neodvisna ali prejme več moči, vselej spreminjanjoča se britanska ustava bo kmalu obrnjena na glavo. Tudi če referendum pade, rezultat tistega, kar je bilo ponujeno Škotski, so lahko le obsežne spremembe. Nihče se ni vprašal, kaj vse to pomeni.« Odločitev Škotske narodne stranke in njenega voditelja Alexa Salmonda, da ljudem obljubi glasovanje o neodvisnosti brez širšega posveta o njegovih posledicah za druge dele Združenega kraljestva, po Majorjevem mnenju predstavlja povsem nesmiseln način doseganja ustavnih sprememb. A ustavna revolucija, kot jo je opisal nekdanji ministrski predsednik, je še vedno bistveno boljša možnost od tiste, ki jo zagovarjajo podporniki referenduma. »Potrebujemo drug drugega. Če bi Združeno kraljestvo izgubilo Škotsko, bi bilo uničeno – o tem smo lahko prepričani,« je dodal.
Majorjeva ocena temelji na strahu pred neznanim, ki se bo v prihodnjih dneh, vse do objave izidov glasovanja, po vsej verjetnosti še širil. Britanski diplomati so poskušali nekoliko omiliti ugibanja glede prihodnjega položaja države v mednarodnih organizacij, zlasti njenega članstva v varnostnem svetu OZN. Združeno kraljestvo lahko tudi po morebitni odcepitvi Škotske še naprej obdrži svoj stalni sedež, tako kot je to storila Rusija leta 1991 po razpadu Sovjetske zveze. Bistveno pomembnejše vprašanje je, kako bi se na to odzvale nestalne članice varnostnega sveta in velika gospodarstva, ki si že več let prizadevajo za reformo in razširitev najvišjega organa Svetovne organizacije. Britanija bi se lahko znašla v položaju, kjer bi morala braniti svoj stalni sedež in pogajalska izhodišča. Podoben izziv bi jo najverjetneje čakal tudi v Evropi.
Referendum, in ne volitve
Konservativci, na čelu z aktualnim predsednikom vlade Davidom Cameronom, so kampanjo za ohranitev Škotske v Uniji vse do zadnjega tedna skoraj v celoti prepustili predstavnikom iz vrst opozicije. Politična kalkulacija obeh strank je bila preprosta: vladajoči konservativci na Škotskem uživajo daleč najmanjšo podporo, laburisti največjo. Od 59 škotskih predstavnikov, ki sedijo v spodnjem domu britanskega parlamenta, je le en član torijcev. Tradicionalno nezaupanje Škotov do politike in obrazov konservativne stranke traja že več desetletij in po mnenju mnogih politikov in komentatorjev predstavlja enega od pomembnih postranskih katalizatorjev škotskih prizadevanj po osamosvojitvi. Na to je med svojim obiskom v Edinburgu pomenljivo opozoril premier Cameron, rekoč, da je izid referenduma o neodvisnosti dokončen in da ne gre le še za ene volitve, kjer bi se lahko glasovalo proti »presnetim« torijcem.
Demoniziranje in spodbujanje nezaupanja do konservativcev je že dolgo časa del politične strategije ne le škotskih nacionalistov, temveč laburistične stranke, ki je v tem pogledu preprosto sledila javnemu mnenju, zaradi česar tudi sama nosi del krivde za nastali položaj. Največjo odgovornost gre seveda pripisati vladi v Londonu, ki Škotom na referendumu ni želela ponuditi tretje možnosti – večje avtonomije znotraj Združenega kraljestva. Rezultati raziskave, ki jo je ta teden objavil časnik Independent, napovedujejo, da bo levica maja 2015 po petih letih znova postala največja parlamentarna stranka v Westminstru, a le pod pogojem, če nekaj več kot pet milijonov škotskih volivcev v četrtek glasuje proti neodvisnosti in v podporo ohranitvi skupne države. V nasprotnem primeru se Britaniji znova obeta situacija iz leta 2010, ko nobena od strank ni dobila dovolj glasov za sestavo vlade.
Večina komentatorjev in analitikov se je še nedolgo nazaj strinjala, da je bila Cameronova odločitev o preprostem in nedvoumnem referendumskem vprašanju pravilna. To so potrjevale tudi raziskave javnega mnenja, ki se je močno nagibalo v prid ohranitvi britanske unije. Vlada in opozicija zdaj Škotom ponujata natanko takšen kompromis v obliki tretje opcije, ki so si ga želeli na začetku. A duh nacionalizma je ušel iz stekleničke. Morda za vedno.
