Tiskane izdaje
Rada bi segla najviše, kolikor je mogoče, a pri tem se spušča brezsramno nizko. Ljudem obljublja boljšo Francijo, čeprav je jasno, da v njej ne bi dišalo po demokraciji, ampak bi se vzpostavila avtokracija. Bi Francozi v nedeljo lahko nasedli demagogiji skrajne desničarke Marine Le Pen?
Potem ko se ji je 23. aprila uspelo prepričljivo prebiti v drugi krog predsedniških volitev, poskuša zdaj omrežiti volivce izpadlih protikandidatov: denimo volilno telo republikanca Françoisa Fillona. V ponedeljek med zborovanjem v Villepintu severovzhodno od Pariza je skoraj ponovila njegov nedavni govor, plagiat — pri pasusih o francoskih geografiji, kulturi, jeziku, o mestu Francije v svetu … — je očiten, namera je morda bila tudi prozorna: pritegniti na svojo stran razočarane volivce tradicionalne desnice, četudi so neredki vodilni konservativci takoj po prvem krogu napovedali, da nikakor ne bodo glasovali za Le Penovo oziroma da bodo povsem jasno podprli Emmanuela Macrona, denimo nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy, župan Bordeauxa Alain Juppé, tudi François Fillon in drugi.
Nathalie Kosciusko-Morizet in Christian Estrosi sta pred kratkim celo odprla spletno stran, na kateri se argumentirano postavljata proti sovražnim idejam, ki jih širi Nacionalna fronta, in razlagata, zakaj bi bila politika Marine Le Pen, pa naj gre za ekonomijo, socialo, kmetijstvo …, škodljiva in pogubna. Političarka, ki ji doma očitajo nemalo finančnih nepravilnosti in zaradi afere Fiktivno delo dolguje 300.000 evrov tudi evropskemu parlamentu, bi potisnila francosko družbo v nemirne radikalne vode. Zakaj?
Vrniti suverenost
Francijo bi najraje hermetično zaprla na mejah, kajti Francoze demagoško straši pred »poplavo migrantov«, kar da niso nikakršne »blodnje«, ampak »realnost«. Na leto bi zato sprejela le do 10.000 prišlekov in nič več – zdaj jih pride okoli 200.000 –, kar pomeni, da bi, kot svarijo neredki, »ubila« pravno državo, saj so migracije različne, tudi delovne in študentske so med njimi, obstaja pravica do družinskega združevanja; to zadnjo bi skrajna desničarka odpravila. Ob morebitnem vzponu na oblast bi, kot redno napoveduje, za nekaj tednov popolnoma ustavila zakonito imigracijo, francoske meje pa bi takoj okrepila z vojaškimi rezervisti, poleg tega bi rekrutirala 50.000 dodatnih vojakov ter še 15.000 policistov in orožnikov.
Varnost je zanjo sploh velika tema, zato bi vojaški proračun povečala na tri odstotke BDP in spet uvedla (najmanj trimesečno) obvezno služenje vojaščine. Sčasoma bi organizirala referendum o izstopu iz Evropske unije, se že prej začela na novo pogajati o evropskih sporazumih, prav tako je evro, vsaj takšen, kakršen je zdaj, zanjo vprašanje, saj nenehno ponavlja, da je treba »Francozom vrniti suverenost: monetarno, zakonodajno, ozemeljsko in ekonomsko suverenost«. Nič drugače ni s schengenskim območjem in bi kot nasprotnica Cete, trgovinskega sporazuma med EU in Kanado, vse v Francijo uvoženo blago triodstotno obdavčila.
Če bi 48-letna Marine Le Pen res postala predsednica Francije, bi temeljito posegla tudi v institucije države: ta bi delovala samo še na treh ravneh, na nacionalni, departmajski in občinski, hkrati bi skrajna nacionalistka popolnoma spremenila regionalni zemljevid. Prevetrila bi parlament, kjer bi sedelo veliko manj poslancev in bi bili drugače izvoljeni kot do zdaj, saj bi večinski volilni sistem zamenjala s proporcionalnim, lokalne liste pa z nacionalnimi. Uvedla bi možnost glasovanja na referendumu — o družbenih temah in na pobudo ljudi, če bi jim uspelo zbrati do 500.000 glasov; česar francoska ustava zdaj ne dopušča.
Poleg tega bi, kot razlagajo v Libérationu, naredila nemalo civilizacijskih korakov nazaj, saj bi, na primer, poskušala ukiniti »poroke za vse«, tako imenovani zakon Taubira, ki tudi istospolnim parom omogoča poročanje in posvajanje otrok. Pod njeno taktirko se ne bi več pogovarjali o legalizaciji evtanazije, prav tako tudi ne o legalizaciji kanabisa: temu odločno nasprotuje. Ne izključuje niti možnosti morebitne ponovne vzpostavitve smrtne kazni — če bi se tako na referendumu odločili državljani.
Francosko kot prioriteta
Političarka, ki bi v petih letih poskrbela za 40.000 dodatnih postelj po francoskih zaporih, še verjame, da so v šolah prava oblačila uniforme. »Francosko« bi postalo večvredno, Le Penova je prepričana, da bi »pravi Francozi« morali imeti določene prednosti: recimo »francoske družine« pri podeljevanju socialnih stanovanj. Brezsramno bi ukinila tudi tako imenovano »državno medicinsko pomoč« (AME), ki vsakomur omogoča, pa če je v Franciji zakonito ali ilegalno, minimalno zdravniško oskrbo.
V svoji ksenofobiji bi šla še dlje: vsi, ki niso zakonito na francoskih tleh, bi morali sami plačevati za šolanje svojih otrok, in tudi tisti, ki so prišli po regularnih poteh, bi morali na brezplačno šolanje potomcev čakati do dve leti. »Nacionalno prioriteto« bi vpisala kar v ustavo, dvojno državljanstvo bi ukinila oziroma bi, kot se sproti pragmatično popravlja, predrugačila pogoje za pridobitev, a gotovo bi francoski potni list izgubili vsi z dvojnim državljanstvom, ki so se spečali z džihadizmom oziroma so pod drobnogledom obveščevalnih služb.
Tujemu bi nasploh nastavljala ovire, celo podjetja, ki bi zaposlila nedomačega delavca, bi dodatno obdavčila. Na področju dela bi Francijo vrnila v čas pred Hollandom in prav tako pred Sarkozyjem, podrla bi, kar sta postavila, Francozi bi se, recimo, upokojevali pri 60. letih po 40 letih vplačevanja v pokojninsko blagajno, 35-urni delovni teden je zanjo prava pot …
Marine Le Pen bi laično z javnega mesta umaknila vse očitne verske simbole, ekološko bi »ohranila, modernizirala in varovala« jedrski park, medtem ko bi zunanjepolitično Francijo izvlekla iz poveljniških struktur Nata in jo obrnila stran od Zahoda proti Vzhodu, predvsem k Rusiji, saj ne skriva naklonjenosti Vladimirju Putinu. Kar pa zadeva Sirijo: Bašar al Asad je »boljša rešitev za Francijo kot Islamska država«, pri tem bi kot vsi francoski predsedniki do zdaj bedela tudi nad Afriko, ki da ji je treba pomagati z razvojnimi programi.
Politično trgovanje
Populistko Marine Le Pen, ki se Francozom kaže kot retorično spretna političarka, je v prvem krogu podprlo 21,3 odstotka volilnih udeležencev. Skrb vzbujajoče preveč, pravijo analitiki, za tako problematičen in sovražen program, ki ne more peljati Francije naprej, ampak jo lahko pahne samo nizkotno globoko. Donedavni politični tekmeci, ki jih je izpodrinila iz igre, ji v boju proti Macronu ne obljubljajo podpore: razen Nicolasa Dupont-Aignana iz Debout la France (Pokonci Francija), ki je 23. aprila dobil 4,7 odstotka glasov. Če se jima bo politična trgovina izšla, bi pod Le Penovo postal predsednik vlade.
