Evropo je treba približati Evropejcem, že leta, odkar EU tarejo krize, ponavljajo bruseljske elite. »Zgradimo Evropo državljanov«, se je konec prejšnjega tedna, tik pred francoskimi volitvami, glasil tudi naslov konference v Firencah, kjer so evropski politiki s predsednikom komisije Jean-Claudom Junckerjem na čelu spet poudarjali isto.
Da je »Evropska unija rešitev za probleme državljanov, ne pa vzrok zanje«, je na Večnem trgu sredi Firenc poudarjal tudi italijanski zunanji minister Angelino Alfano. Le obljub očetov EU se je po njegovem »treba držati in jih prilagoditi današnjim potrebam«. Zvenelo je lepo. Skoraj tako lepo, kot bodo ob današnjem 9. maju, dnevu Evrope, zvenele vse druge bruseljske govorance in kot so v očeh prepričanih Evropejcev videti tudi vse bolj množični pohodi na tisoče ljudi, ki po evropskih mestih in trgih s plapolajočimi modrimi zastavami izražajo svojo podporo Evropi.
Začelo se je letošnjega januarja, ko je v ZDA zaprisegel Donald Trump in je v Evropi dokončno postalo jasno, da so se Britanci odločili za brexit. Od takrat se vsako nedeljo ob 14. uri na ulicah evropskih mest zbere na tisoče prepričanih Evropejcev, da bi vsem ostalim pokazali pravi »Utrip Evrope«, kot se imenuje njihovo gibanje (»Pulse of Europe«), s katerim želijo mobilizirati ljudi.
Za pobudnika ideje velja pravniški zakonski par iz Frankfurta, ki se ni bil kar tako pripravljen sprijazniti z mislijo, da se po Trumpu, brexitu, Marine le Pen in vseh drugih desničarskih populistih ne da nič storiti za Evropo. »Naj nemogoče postane mogoče,« je bilo njuno geslo, ki je v manj kot pol leta na proevropske demonstracije v več kot sedemdesetih nemških mestih zvabilo že na desettisoče ljudi, poulični pohodi pa so bili tudi v Bruslju, Parizu, Amsterdamu in več kot dvajsetih drugih evropskih mestih.
»Utrip Evrope«, ki naj bi v podobi državljanske pobude pokazal, da vse le ni tako črno, je sčasoma navdušil že veliko prepričanih Evropejcev, ki niso pripravljeni le v nedogled pljuvati po Bruslju, pravico do protestov pa prepuščati skrajnodesničarskim skupinam populistov, ki cefrajo povezavo, države pa tlačijo nazaj za nacionalne meje. Toda bolj množično kot postaja gibanje za Evropo, bolj pereče postaja tudi vprašanje, kaj v resnici hočejo vsi ti za Evropo demonstrirajoči pohodniki in kaj »Pulse of Europe« sploh lahko doseže.
Preveč meglene zahteve
Večina raziskovalcev javnega mnenja, sociologov in politologov opozarja, da je »Utrip Evrope«, ki naj bi demonstriral predvsem še vedno prisotno vsesplošno voljo evropskih državljanov po skupnem, vseevropskem reševanju problemov, sicer zelo pozitivno gibanje. Če nič drugega, je dober signal politiki, kaj bi bilo treba storiti.
Kljub temu pa so ključne teze in zahteve gibanja, kot je v pogovoru za DW povedala avstrijska politologinja in raziskovalka evropske politike na Donavski univerzi v Kremsu Ulrike Guérot, preveč »majave« in meglene, da bi bilo z njimi mogoče doseči kaj pomembnejšega. Da Evropa ne sme razpasti, da gre za vprašanja miru, svobode in odgovornosti, da se je treba postaviti zase in oditi na volišča ter da so temeljne človekove pravice skupaj s pravno državo nedotakljive, vse dosežene evropske svoboščine od prostega pretoka ljudi in blaga do odpravljenih meja in svobodne izbire kraja bivanja pa standard, ki ga ne smejo ogroziti nobene, še tako nujne reforme, so namreč stališča, s katerimi se lahko identificira ogromno Evropejcev, pravi Guérotova. Niso pa politični program in predvsem niso odgovor na vprašanje, kaj bi bilo treba spremeniti in kako vse te spremembe potem tudi doseči.
Po svoje je problem proevropskega gibanja, ki ga simbolizira »Utrip Evrope«, celo paradoksalen, pravi avstrijska politologinja. Gibanje namreč s svojim sklicevanjem na veljavne evropske vrednote od demokracije do vseh svoboščin in privilegijev, ki jih uživajo evropski državljani, nehote sugerira, da se zavzema za takšno Evropsko unijo, kakršno tako rekoč že imamo, kar pa niti slučajno ni res. Kajti če bi vse delovalo tako, kot bi moralo, potem ljudem najbrž ne bi bilo treba oditi na ulice.
Evropski »Occupy«?
Da je sama ideja angažirati Evropejce za skupno evropsko idejo sicer pozitivna, se strinja tudi večina drugih sociologov, politologov in preučevalcev javnega mnenja. Že zgolj formula »biti za Evropo«, in to celo do te mere, da si pripravljen vsako nedeljo ob 14. uri za svojo idejo oditi tudi na ulice, je v sedanjih evropskih razmerah vsesplošnega nezadovoljstva in negodovanja zelo pomembna. Takšno gibanje namreč, ko enkrat postane dovolj množično, ljudi praviloma »emocionalizira«, pravi direktor bonnskega Centra za evropske integracije (ZEI) Ludger Kühnhardt. Emocije pa ljudi praviloma angažirajo, mobilizirajo in na koncu spravijo tudi v gibanje. Navsezadnje tudi proti vse bolj razbohoteni bruseljski birokraciji in kronični inertnosti evropskih politikov, ki se bodo pod pritiskom množic, če bo ta enkrat dovolj velik, končno morali lotiti reform.
Kdaj bi to lahko bilo in ali je potencial »evropskega utripa« res dovolj velik, pa je seveda nemogoče napovedati. Povsem mogoče je namreč tudi to, da se bo »Pulse of Europe«, če ne bo zmožen oblikovati zelo konkretnih političnih zahtev in pritiskov, sčasoma izpel na podoben način, kot se je pred časom razblinilo podobno in prav tako izrazito pozitivno gibanje Occupy Wall Street.
Tiskane izdaje
