Tiskane izdaje
Kako bosta evropska politika in civilna družba ustavili in preprečili rast števila islamskih skrajnežev? Še preden se lahko države lotijo reševanja položaja, ki je le posledica njihovih lastnih napak, morajo razumeti, kdo so v resnici njihovi sovražniki in kdo tisti, ki jim lahko stojijo ob strani.
Prvi korak pri reševanju vsakega problema je spoznanje, da ta obstaja: evropske države so z vodenjem neučinkovite integracijske politike soodgovorne ne samo za radikalizacijo mlajših generacij muslimanov, ampak za prevlado miselnosti, da je ekstremizem lahko tudi povsem legitimen izraz njihove vere. Širjenje skrajnih ideologij, kot je nedavno opozoril strokovnjak za ekstremizme in predsednik fundacije Quilliam, Maajid Nawaz, je potekalo sočasno s fetišizacijo manjšin, na katero nihče, še najmanj pa politiki, ni imel pravega odgovora.
Medtem ko so v zadnjih desetletjih razvile uspešne metode za soočanje z raznimi oblikami političnega ekstremizma, države še vedno iščejo način, kako bi ustavile širjenje skrajnih islamskih ideologij.
Naraščanje števila tistih, ki se identificirajo z idejami, ki jih utelešajo Islamska država (IS) in druge ekstremistične skupine, je zaskrbljujoč in potencialno nevaren pojav, ki ima lahko za zahodne družbe nepredstavljive politične, socialne in varnostne posledice.
Vojna, ki se neustavljivo širi po Siriji in Iraku, je morda res oddaljena, toda njen vpliv je že nekaj časa opazen tudi na ulicah evropskih mest. Skupine, ki so v zadnjih tednih v Londonu in Amsterdamu razvile črne zastave s simboli Islamske države, so najbolj nazoren prikaz odtujenosti in izoliranosti zlasti mlajših generacij muslimanov, ki se jim nikoli ni uspelo identificirati z družbo, v kateri so odraščali, kaj šele da bi postali njen del. Skrb o tem, da je širjenje skrajnih ideologij v Evropi ušlo izpod nadzora, se mnogim v takšnih okoliščinah zdi več kot upravičena. A konkretnih dokazov, da je res tako, ni od nikoder.
Merjenje razsežnosti problema
Še najmanj jih gre iskati v rezultatih sicer odmevne javnomnenjske raziskave, ki jo je pred dnevi objavil britanski inštitut ICM Research. Ti namreč kažejo na nenavadno visok odstotek Evropejcev, ki simpatizirajo z Islamsko državo. Po navedbah inštituta, ki je raziskavo opravil za rusko tiskovno agencijo Rossija Segodnja, tako meni kar šestina francoskih državljanov in sedem odstotkov Britancev. Pozitivno mnenje o skrajnežih, ki so v Siriji in Iraku v zadnjih mesecih pobili na tisoče muslimanov in pripadnikov manjšin, naj bi imelo tudi štiri odstotke Nemcev.
Številke, ki bi jih lahko politična ali civilna gibanja izkoristila za spodbujanje bodisi sovraštva do muslimanov bodisi omejevanja njihovih pravic v kateri koli izmed treh izpostavljenih držav, so problematične na več ravneh. Težave so najbolj očitne v Franciji, kjer živi najštevilčnejša muslimanska skupnost v Evropi. Ob predpostavki, da je večina podpornikov Islamske države po veroizpovedi muslimanov, si je le težko predstavljati, da kar 16 odstotkov Francozov simpatizira s skrajneži, ko pa muslimanska skupnost v Franciji predstavlja le kakih sedem odstotkov celotnega prebivalstva.
Na podobno nedoslednost naletimo tudi v Britaniji in Nemčiji, kjer se je v preteklosti za muslimane izrekalo manj kot pet odstotkov ljudi. Če bi rezultati raziskave predstavljali dejansko stanje, bi morali podporo sunitski milici IS izreči vsi člani treh največjih muslimanskih skupnosti v Evropi – tudi številni šiiti, v katerih sunitski skrajneži vidijo eno od glavnih ovir v boju za vzpostavitev kalifata, in vsi tisti muslimani, ki nimajo posluha za skrajne ideologije.
Odsotnost logike
Iskanje potencialno uničujočega trenda, tudi tam, kjer ga ne more biti, lahko privede do napačnih in nevarnih sklepov, ki vodijo v razkroj družbenih vezi in medverskih odnosov. Predpostavka, da večina muslimanov v Franciji, Britaniji in Nemčiji podpira islamske skrajneže v Siriji in Iraku, lahko problem, s katerim se sooča Evropa, še dodatno potencira. Kot piše Washington Post, bi lahko vsak prenagel in nepremišljen odziv evropske politike in javnosti odtujil zmerne muslimane, ki predstavljajo največje upanje Zahoda, ko gre za spopad z islamskim ekstremizmom.
»Medtem ko povečujemo naše napore pri nadziranju, sledenju in pridržanju tistih, ki so v tujini zagrešili teroristična dejanja, moramo hkrati podpirati znatno večino britanskih muslimanov, ki so zmerni, ki spoštujejo zakone in s katerimi si delimo vse naše vrednote, v času, ko ti nasprotujejo ekstremnim elementom v svojih skupnostih,« je po smrti ameriškega novinarja Jamesa Foleyja, ki naj bi ga ubil eden od britanskih muslimanov, ki se bojujejo v vrstah IS, v mnenjskem članku zapisal britanski zunanji minister Philip Hammond.
Njegove besede je bilo mogoče razumeti kot klic k dejanjem in sodelovanju, ne pa tudi k premisleku o tem, kaj so Britanija in druge evropske države v zadnjih letih storile, da bi preprečile širjenje skrajnih ideologij v svojih muslimanskih skupnostih. Zdaj se bojijo, da se jim čas izteka.
