Tiskane izdaje
Prva od treh eksplozij je odjeknila pred stadionom v petek ob 21.26, zadnji, najsmrtonosnejši napad, v katerem je umrlo najmanj 87 ljudi, se je začel ob 23.49 v koncertni dvorani v Bataclanu. Napade na Pariz so izvedle tri skupine, skupaj sedem napadalcev, ki so vsi umrli, se je glasila sinočnja uradna informacija državnega tožilstva. Smrtnih žrtev je do zdaj 129, med 352 ranjenimi jih je še več kot 80 v kritičnem stanju.
Po petkovi noči groze
V velemestu je bilo dan potem nenavadno mirno, gneče v prometu ni bilo, na ulicah ne sobotnega vrveža. Še vedno so se slišali zvoki siren. V krvodajalskih akcijah za pomoč ranjenim je sodelovalo več ljudi, kot so bile zmogljivosti zdravstvenih ustanov. Mestna oblast je Parižanom po napadih svetovala, naj raje ostanejo doma. Šele v večernih urah so se lokali in restavracije napolnili. Kot da so Parižani po prvem šoku hoteli s sproščenostjo pokazati, da teroristi ne bodo nikoli dosegli svojega cilja in da Francozi ne bodo spreminjali svojega načina življenja.
Pri spomeniku Marianne na Place de la République, kjer so bili še vedno nalepljeni plakati Je suis Charlie, so se kljub prepovedi zborovanja zbirali ljudje. »Brez strahu!« je bilo zapisano na enem od plakatov.
»Moramo živeti normalno«
Parižan David Launay si je ogrnil francosko tribarvno zastavo. »Moramo živeti normalno, pokazati enotnost in se brez strahu voziti z metrojem. Sicer bodo teroristi zmagali,« je povedal. Dela v gledališču in razočaran je bil, ker je sinoči odpadla predstava. Tudi znamenito trgovinsko središče Les Galeries Lafayette, ki je zjutraj odprlo vrata, so pozneje zaprli.
»Na muhi smo vsi: jaz, vi, vsakdo«
Le Carillon, Casa Nostra, Le Petit Cambodge … To so imena majhnih restavracij v pariškem 10. okrožju, nekaj minut hoje od Place de la République, ki so bile tarča napadov. Četrt, polna trgovinic, kebabčarn in barov, je priljubljena med mladimi, turisti in še zlasti med pariško boemsko buržoazijo, znamenitimi »boboji«. Dan po najhujših terorističnih napadih je bila kri že sprana s pločnikov. Ostali so sledi streljanja na zidovih, luknje v oknih, razmetani stoli. Na mesta groze so prihajali politiki s pariško županjo Anne Hidalgo na čelu.
Ljudje s solzami v očeh so se objemali, neka ženska je pred Casa Nostro molila. Fant, ki živi nad Le Petit Cambodgeem, je s tresočim se glasom razlagal, kaj je videl prejšnji večer. Najprej je slišal rafale, ki so bili kot petarde. Pred stavbo je ob kolesu v krvi obležala ženska. Sledilo je petnajst minut popolnega kaosa. Iz Le petit Cambodgea so odnesli dvanajst trupel, veliko je bilo hudo ranjenih. »Nikoli si nisem predstavljal, da se lahko pri nas zgodi kaj takega. Kot da smo v Bejrutu. Ne vem, kako bomo po vsem tem še lahko živeli,« je pripovedoval in si s tresočimi se rokami zvijal cigareto.
Kot ognjemet
Tudi maneken Pascal Loperena živi v tej živahni soseski. Ko se je začelo streljanje, je večerjal v bližnji restavraciji. »Slišalo se je kot ognjemet. Bilo je vsaj sto strelov,« je povedal. Nato je zbežal po ulici. Položaj je v njegovih očeh drugačen kot po napadih januarja. »Charlie Hebdo je bil konkretna tarča. Včeraj smo bili na muhi vsi. Žrtev bi bil lahko jaz, vi, vsakdo,« je povedal 40-letnik francosko-španskega rodu s pirsingom v nosu in tatuji po telesu. »To je moj najljubši bar, to je moja najljubša restavracija,« je pokazal na tarči napadov.
Loperena je prepričan, da teroristi ne bodo dosegli cilja in da ne bodo strli pariških meščanov: »Smo Pariz. Obranili se bomo in zmagali!« Napadalci so za tarče napadov očitno načrtno izbrali kraje, kjer je ob petkih zvečer veliko ljudi. Med Parižani je bila dan po napadih očitna mešanica brezupa, strahu in odločenosti, da ne bodo klonili pred terorizmom, ki čedalje bolj zaznamuje njihov vsakdan. »V petek zvečer me ni bilo tukaj, a lahko bi bil,« je pripovedoval Laurent, ki se je prišel poklonit žrtvam z vso družino, tudi z enoletnim otrokom v vozičku.
Napad na srce, mladino
O vzrokih za napad so lahko vsi le ugibali. Vpletenost Francije v dogajanje na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki velja za enega od njih. »Sredi Pariza so napadli naše srce, našo mladino. Za vse nas je težko,« je dejal odvetnik Emmanuel Cranston. Pred restavracijo je prižgal svečo. Teroristi so z napadom na Charlie Hebdo merili na svobodo izražanja kot simbol Francije. »V petek so napadli našo družbo in življenje, kakršno živimo. Za njih ni več nič svetega. Napadajo vse, kar predstavlja Francija,« je povedal Cranston.
Posledice za francosko družbo, v kateri je priseljensko vprašanje – od vstaj v pariških predmestjih je minilo desetletje – že tako žgoča tema, so nepredvidljive. Cranston si želi »odločen in strog odziv francoske države, saj nam sicer grozi vojna«. »Naše življenje se bo spremenilo. Strah nas bo, ko se bomo z metrojem vozili v službo. Groza,« je povedal. Od muslimanske skupnosti pričakuje, da se bo odrekla utvari, da so napadalci zgolj teroristi in da nimajo zveze z islamom. Franciji da sledi težavno obdobje velikih delitev, saj bodo muslimani postali grešni kozli.
