Tiskane izdaje
Berlin − »Evropo so skozi stoletja pretresale vojne, lakota in revščina, milijoni Evropejcev so se iz čiste nuje izselili čez Atlantik v Južno in Severno Ameriko vse do daljne Avstralije le zato, da bi sebe in svoje otroke odrešili podedovanega pomanjkanja,« je v časopisu Süddeutsche Zeitung zapisal nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer. »Danes je EU eno najbogatejših gospodarskih območij planeta, velika večina Evropejcev že desetletja živi v miru in demokratičnih državah z zagotovljenimi temeljnimi svoboščinami in enkratno socialno infrastrukturo. Spomini na nekdanje trpljenje so videti skoraj izbrisani − in Evropa se zdaj počuti ogrožena. Ne zaradi Vladimirja Putina in do svojih sosed spet agresivne Rusije, ampak zaradi beguncev in priseljencev, zaradi najrevnejših med revnimi.«
Joschka Fischer. Foto: Hannibal/Reuters Pictures
V Sredozemlju se utapljajo stotine beguncev na čolnih, hkrati pa so v Evropi vse glasnejše zahteve bo množičnih deportacijah in novih zidovih − četrt stoletja po padcu berlinskega, obtožuje nekdanji prvak stranke zelenih. Vsepovsod se kaže sovraštvo do tujcev in celo odkriti rasizem, nacionalistične in celo skrajno desničarske stranke beležijo volilne uspehe. Še posebej sramotna se mu zdi administrativna preobremenjenost pri sprejemanju beguncev, ki ne nastaja zaradi pomanjkanja sredstev. »Ta nesposobnost je veliko politično tveganje za vso EU,« verjame Joschka Fischer. »Potrebovali bi skupna evropska prizadevanja, tega pa številne članice nočejo. In zato grozi okrepitev že obstoječega trenda zmanjševanja solidarnosti in dezintegracije znotraj EU, ki jo je povzročila gospodarska kriza po letu 2009.«
Evropa na državljanske vojne in gospodarsko pomanjkanje na Bližnjem vzhodu in Afriki po prepričanju nekdanjega nemškega zunanjega ministra zaradi svoje zunanjepolitične šibkosti ne bo mogla veliko vplivati, pa čeprav bi morala tudi takšen vpliv izkoriščati in ga še povečevati. Zahodni Balkan pa je po njegovem del Evrope, tamkajšnje države so ali že obstoječe ali pa potencialne kandidatke za pridružitev EU, zato se čudi, zakaj se Bruselj in države članice niso bolj angažirali na območju. Še posebej opozarja na usodo Romov, ki marsikje trpijo diskriminacijo in revščino, ter na Ukrajino, ki bo ob morebitnih novih zaostritvah poskrbela za nov val beguncev. »Veliko govori za znatno okrepitev skupne zunanje in varnostne ter sosedske politike EU in za bistveno izboljšanje njihovih instrumentov, da bi se lahko učinkovito ubadali z vzroki begunskih kriz. Žal pa ta čas ni videti znamenj za to.«
Begunska kriza po prepričanju Joschke Fischerja razkriva tudi druge velike evropske strukturne težave: Evropejci se hitro starajo in bodo že zato potrebovali priseljevanje, a se ga zaradi družbenih sprememb, ki jih prinaša, branijo z vsemi štirimi. »Na dolgi rok pa bo morala politika prebivalstvu razložiti, da obojega − velike konkurenčnosti in socialne varnosti na eni strani ter nobenega priseljevanja na drugi − ne more biti, gre za zgodovinsko vprašanje 'ali − ali'. Samo en primer: kaj bi bilo švicarsko nacionalno nogometno moštvo brez otrok priseljencev? Natančno tako!«
