Tiskane izdaje
José Manuel Barroso je bil kot študent eden od vodij maoistov v Lizboni, v zrelih letih je postal konservativni portugalski premier, nato je deset let vodil evropsko komisijo. Na njenem čelu je bil v času, ko so se začele velike krize, in ob koncu drugega mandata leta 2014 so bile iskrene pohvale njegovega dela bolj redke. Barrosov naslednik, Luksemburžan Jean-Claude Juncker, od začetka želi delati (skoraj) vse drugače in iz evropske komisije, ki bi morala biti predvsem varuh evropskih pogodb in predlagatelj skupne zakonodaje, narediti pravo politično telo. Zaradi širokega, političnega tolmačenja spoštovanja proračunskih pravil ga kritizirajo v Nemčiji. Tudi omejitev brezplačnega mobilnega gostovanja na največ 90 dni je po plazu kritik preklical.
Vprašanje Barrosa še ni izginilo s sedeža evropske komisije v bruseljski palači Berlaymont. Portugalec je julija, manj kot dve leti po slovesu, sklenil svetovalno pogodbo z Goldman Sachsom. Orjaku z Wall Streeta naj bi svetoval pri omejevanju negativnih posledic brexita. Že julija se je veliko razpravljalo o (moralni in etični) nesprejemljivosti nove Barrosove službe. Formalno zapletov ne bi smelo biti. Nekdanji član evropske komisije potrebuje bruseljsko dovoljenje za opravljanje nove funkcije zgolj osemnajst mesecev po koncu mandata.
Po končanih počitnicah se je oglasila evropska ombudsmanka Emily O’Reilly. Junckerja je v pismu vprašala, ali bo Barrosovo ravnanje, ki je sprožilo številne kritike v javnosti, le lahko vzel pod drobnogled. Navsezadnje 18-mesečni rok ne more biti edino merilo etičnosti. Juncker se je odločil presenetljivo hitro. V odgovoru ombudsmanki je pojasnil, da Barroso od začetka dela pri Goldman Sachs ne bo obravnavan kot nekdanji predsednik, marveč kot vsi drugi zastopniki interesov (lobist). To med drugim pomeni, da bodo vsi njegovi sestanki morali biti zabeleženi v registru transparentnosti.
Kot pojasnjujejo v evropski komisiji, se z Barrosovim prihodom v njihove prostore ne bo več ukvarjal protokol, kar je veljalo za vse nekdanje predsednike doslej. To je sicer prvi primer, ko bo bivši predsednik evropske komisije na sedežu svojega nekdanjega delodajalca obravnavan kot lobist. Poleg tega bodo Barrosa prosili za natančnejše informacije o njegovih zadolžitvah in pogodbi. Ko bodo dobili odgovore, bodo za nasvet prosili poseben odbor za etiko, ki se ukvarja s takšnimi primeri. Dobro plačane službe bivših komisarjev so sicer že postale bolj pravilo kot izjema.
Za Goldman Sachs bo 60-letni Barroso najbrž kar koristen. Iz neposrednih izkušenj pozna podrobnosti delovanja velikega in zapletenega sistema, kakršen je EU. Njegovi osebni stiki s političnimi akterji so najbrž neprecenljivi. Druga plat zgodbe je vloga Goldman Sachsa in celotne panoge v finančni krizi. Poleg tega je Goldman Sachs svetoval Grčiji pri skrivanju proračunskih lukenj. Brexit bo sicer za evropsko politiko veliko breme in izziv desetletja, a v svetu Goldman Sachs najbrž ne bo imel moralnih zadržkov, ko bodo lahko imeli koristi od drame. Tudi z Barrosovimi nasveti.
Bivši predsednik evropske komisije je bil v zadnjih mesecih tarča kritik, da je s svojim ravnanjem še poglobil nezaupanje Evropejcev v EU. Peticijo, ki jo je sprožila skupina zaposlenih v institucijah EU in zahtevala odločne ukrepe, je do včeraj podpisalo že skoraj 140.000 ljudi. Sam iztek 18-mesečnega roka v očeh ombudsmanke ne pomeni, da Barrosovo ravnanje ne more več biti kočljivo za evropsko komisijo. V skrajnem primeru kršitev bi lahko ostal brez pokojninskih pravic. Barroso je sicer Junckerju zagotovil, da bo na novem delovnem mestu ravnal diskretno in z integriteto.
