Junckerjeva matematika z več neznankami

Bruselj – V evropski politiki še vlada avgustovsko, počitniško zatišje, a v prihodnjih dneh se bo vsaj kadrovski vrtiljak spet začel vrteti hitreje. Že v soboto naj bi voditelji 28 članic EU na izrednem vrhu v bruseljski palači Justus Lipsius odločili o dveh vodilnih funkcijah v Uniji.

Izbrati morajo tako prihodnjega visokega zunanjepolitičnega predstavnika EU kot predsednika evropskega sveta. Zaradi nesoglasij med članicami glede izbire »zunanjega ministra« EU so na zadnjem vrhu sredi julija odločanje raje odložili za poldrugi mesec. Dileme ostajajo bolj ali manj enake. Pri izboru preostalih dveh vodilnih predstavnikov EU (predsednika evropske komisije in evropskega parlamenta sta še izvoljena) in nato še sestavljanju evropske komisije mora biti doseženo politično, geografsko in spolno ravnotežje.

Načeloma velja, da bi vsaj eno od vodilnih funkcij moral dobiti predstavnik katere od članicah iz vzhodne in srednje Evrope, ki so zadnje vstopile v EU. Tako se za zunanjepolitični položaj resno potegujeta vodja poljske diplomacije Radosław Sikorski in dosedanja komisarka za mednarodno sodelovanje, Bolgarka Kristalina Georgieva. Toda ambiciozni italijanski premier Matteo Renzi se še ni odrekel kandidaturi svoje zunanje ministrice Federice Mogherini. Tudi vodja nizozemske diplomacije Frans Timmermans še ni izpadel iz igre.

Odločanje je kot kadrovska visoka matematika. Denimo: argument proti Italijanki ni le preveč proruska usmerjenost Rima, temveč tudi dejstvo, da en Italijan že zaseda vodilni položaj v EU – na čelu ECB je Mario Draghi. Tudi Španija bi rada iztržila čim več. Tako bi za vodjo evrske skupine utegnil biti izbran – z odločanjem se sicer še ne mudi – španski finančni minister Luis de Guindos. Tudi sedanji šef evrske skupine, Nizozemec Jeroen Dijsselbloem, neuradno ostaja v igri za katerega od komisarskih položajev.

Rubikova kocka

Kot najresnejša kandidata za predsednico evropskega sveta, ki ga sestavljajo voditelji članic in odrejajo glavne smernice EU, se omenja danska premierka Helle Thorning-Schmid. V rokah ima kar nekaj adutov. Vsekakor mora enega od vodilnih položajev v EU dobiti ženska. Ker je socialdemokratka, bi bili z njenim imenovanjem zadovoljeni kadrovski apetiti druge največje politične skupine. Po drugi strani je po stališčih bliže nemški kanclerki Angeli Merkel kot jedru socialistov. Ker Danska ni v območju evra, bi Danka lahko bila kot most do Britanije ...

Šele ko se bo razjasnil položaj na vrhu, se bo novi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker lahko lotil zadnjih del v svoji sestavljanki. Denimo: zunanjepolitični predstavnik je tudi član komisije, zato bo država, iz katere prihaja, že izločena iz nadaljnjih kombinacij. Luksemburžan je poleti delal v ozadju in skoraj ni nastopal v javnosti. V njegovi ekipi sestavljanje prihodnje komisije primerjajo kar z vrtenjem Rubikove kocke. Tako lahko dva ali trije kadrovski premiki zahtevajo novo sestavljanje kocke.

Predloge za komisarje je prejel iz vseh članic z izjemo Belgije. Javno so znana imena iz 24 članic, v treh drugih kadrovska kombinatorika še zahteva tajnost. Za Junckerja ostaja najbolj žgoče žensko vprašanje. Obljubil je, da bo v prihodnji komisiji znatno število žensk in kot merilo velja sedanja sestava komisije v bruseljskem Berlaymontu, v kateri je devet komisark. Doslej so le štiri članice (Bolgarija, Češka, Italija, Švedska) uradno predlagale ženske. Z upoštevanjem držav, ki so še neznanke v Junckerjevi enačbi, bi bilo po najboljšem scenariju komisark osem.

Podpredsednice

Čepdrav je evropski parlament napovedal, da ne bo podprl komisije s premalo ženskami, bi Juncker utegnil prepričati parlamentarce z vplivnimi resorji, ki jih bo dodelil komisarkam. Manjše članice je že tako snubil s ponudbo, da bodo dobile v komisiji dobile podpredsedniške položaje, če bodo predlagale ženske. Juncker bi imel pred parlamentarci še lažje delo, če bi oba visoka položaja v EU, zunanjepolitičnega predstavnika in predsednik evropskega sveta, dobili ženski. S tem bi argument o spolni neuravnoteženosti izgubil precejšen del pomena.

Sam Juncker zatrjuje, da resorjev ne bodo razdeljevale članice, temveč sam v skladu s pričakovanji glede uresničevanje njegovega programa dela. Vsaj zahtevam najbolj vplivnih se bo težko uprl. Francija za svojega komisarja, nekdanjega finančnega ministra Pierra Moscovicija, pričakuje močan gospodarski resor. Negotovo je tudi, kako bo strukturiral delo komisije. Ugibanj, da bi posamezni komisarji imel močnejši, seniorski položaj v primerjavi z drugimi in bi delovali kot nekakšen filter za predloge drugih komisarjev, še niso bila potrjena.