Junckerjeva Trnuljčica kot evropski steber Nata

Bruselj – Preskok v samorazumevanju lastne vloge v prihodnosti se v EU v zadnjih mesecih, vsaj na deklarativni ravni, kaže na področju obrambe, ki postaja nekakšen motor poglabljanja evropske integracije.

Čeprav od prvega blagoslova, podpisa listine o stalnem strukturiranem sodelovanju, v bruseljskem žargonu imenovanem Pesco, ni minil niti mesec dni, so bili na ravni EU že potrjeni prvi konkretni obrambni projekti. Odziv predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja je bil evforičen: »Junija sem dejal, da je čas za prebuditev Pesca, speče lepotice (Trnuljčice) lizbonske pogodbe. To se šest mesecev pozneje že dogaja.« Juncker se je v preteklosti občasno izrekel za skupno, evropsko armado, a v Pescu ni niti sledu tega, v danih okoliščinah še neuresničljivega projekta.

Unija ima že številne civilne in vojaške misije na tujem. Ena od bolj znanih je na Afriškem rogu. Med sedemnajstimi projekti, ki so predvideni v prvi fazi Pesca, so vojaško jedro za odzivanje na krize, kibernetični program, pomoč v katastrofah. Nastalo bo sanitetno poveljstvo, logistična središča, center za usposabljanje vojaških inštruktorjev. Predvidena je nadgradnja sistema za pomorski nadzor, razvijali naj bi prototipe pehotnih vozil. V šele nekaj letih se bo pokazalo, ali je res dovolj tudi politične volje za preskok.

V posameznih projektih sicer ne bodo sodelovale vse, ampak skupine članic skladno s svojimi željami in interesi. Slovenija, denimo, se želi posebno angažirati glede vojaških transportov. To je ena od večjih težav v Evropi, na katero že dolgo v Natu opozarjajo ZDA. Infrastruktura in številni formalni zapleti preprečujejo hitrejše premike enot iz enega v drugi del Evrope. Evropska komisija je že napovedala okrepljena prizadevanja za boljšo vojaško mobilnost.

Poleg Združenega kraljestva v Pescu ne sodelujeta le Danska in Malta. V Københavnu niso naklonjeni takšnim vrstam poglabljanja sodelovanja v EU, Malto pa menda motijo zahtevani višji izdatki za obrambo. Prizadevanja za Pesco so se povečala z izvolitvijo Donalda Trumpa in odločitvijo za brexit. Trump je že večkrat namignil, da evropske zaveznice ne morejo več pričakovati brezpogojne solidarnosti ZDA. V Združenem kraljestvu ne glede na brexit napovedujejo, da bodo z Unijo nadaljevali sodelovanje na obrambnem in varnostnem področju.

Francija najbolj zagreta

Poglabljanje obrambnega sodelovanja znotraj EU najbolj podpira Francija, ki je tradicionalno zadržana do čezatlantske logike Nata. Če se bo Pesco uspešno razvijal, bi z njim nastal pravi evropski steber zavezništva. Evropski delež v Natu je skromen. Po brexitu bo kar 80 odstotkov skupnih obrambnih proračunov vseh Natovih držav prišlo iz držav, ki niso članice EU. Tudi trem od štirih zavezniških bataljonov, ki so razmeščeni v baltskih državah in na Poljskem, poveljujejo Kanada, ZDA in Združeno kraljestvo. Četrta, v Litvi, je pod nemškim poveljstvom.

V Nato so sicer še kar zadržani in čakajo na bolj vplivne projekte evropskega vojaškega povezovanja. Uradno sporočilo je, da je močnejša evropska obramba dobra tako za Evropo kot za Nato. Večji neodvisnost od ZDA seveda ne bo poceni. Razvoj lastnega protiraketnega ščita, denimo, bi zahteval orjaške dolgoročne naložbe v njegov razvoj in izdelavo. Namen Pesca je, da bi se članice EU povezale vsaj pri nabavah oborožitvenih sistemov.

Da bi celoten sistem bolje deloval, je Bruselj predlagal ustanovitev evropskega obrambnega sklada, ki bo spodbujal tako skupne nabave kot tudi raziskovalne projekte. Po načrtih evropske komisije bi po letu 2020 z milijardo evrov proračunskega mobiliziral skupne naložbe v razvoj in nabavo obrambnih zmogljivosti v višini pet milijard evrov na leto. Poleg tega naj bi za raziskave inovativnih obrambnih tehnologij v proračunu EU vsako leto imeli 500 milijonov evrov.