Tiskane izdaje
Pariz – Izvolitev Emmanuela Macrona za predsednika Francije ni medijsko-politično nikakršno olajšanje, »vojna« se nadaljuje. Pred vrati so parlamentarne volitve, nemira, kako revolucionarno predrugačena utegne postati narodna skupščina, je zelo veliko, samega predsednika, komaj 39-letnega političnega novinca, bi neredki odnesli, še preden bo v nedeljo sploh prevzel ključe Elizeja. A izbrali so ga sami, zdaj ga imajo.
Po svoje piškava je bila že prva noč po razglasitvi rezultatov: volitve so trenutek zmagoslavja, a tokrat je bilo vzhičenosti med ljudmi, ki smo okoli polnoči zapuščali veselo prizorišče pred Louvrom, malo. Nič prepevanja, avtomobili niso trobili, ljudje, tudi družine z otroki, so se porazgubili vsak na svoje … Razpoloženje je, kot potrdijo neredki Parižani, drugačno kot v preteklosti, ko je bilo ob vsakih volitvah pozitivnega naboja izjemno veliko vso noč in nekaj dni zatem. V primerjavi s tokratnimi volitvami je bilo več evforije tudi pred petimi leti, ko je zmagal François Hollande — kot kandidat socialistične stranke je obetal veliko upanja po mandatu Nicolasa Sarkozyja, ki je državljane naporno vznemirjal z nacionalno identiteto.
Tokrat pa ni minil niti dan od razglasitve zmage vodje gibanja En Marche! (Naprej!), ko so prvi protesti že izbruhnili na Trgu republike, kjer so zbrani v ponedeljek zgodaj popoldne vzklikali gesla proti Emmanuelu Macronu. Še preden bi bil v nedeljo uradno »ustoličen«, ga že pozivajo k odstopu. Slišati je bilo: »Ne bomo ti dovolili voditi svoje politike«, »Naše edino vodilo je razredni boj«, »Nimamo predsednika, ampak generalnega direktorja« ... V imenu tako imenovane »socialne fronte« ter na poziv sindikalnih central CGT in SUD so zahtevali »enake pravice … proti prekariatu«.
Antikapitalistična gibanja so po raznih koncih Francije spremljala že vso predvolilno kampanjo, v prihodnje pa jih je, kot za Delo pravi Daniel Rome iz altermondialistične organizacije Attac, gotovo pričakovati še veliko več. Tudi Attac bo nadaljeval svoj boj: zavzemajo se, na primer, da bi francoski delavnik – delajo 35 ur na teden – skrajšali na 32 ur na teden, saj so prepričani, da bi tako zagotovili 2,5 milijona dodatnih služb.
Vojna med bogatimi
Med tistimi, ki so se odločili tako, je veliko mladih. Postavlja se vprašanje kredibilnosti Jean-Luca Mélenchona, ki je kampanjo 2017 vodil prepričljivo, a znan je kot politični turist v Venezueli, ki se »navdihuje pri bolivarski revoluciji«. Francoski novinarji ga od časa do časa opomnijo na njegove zglede: pred aprilskim prvim krogom, denimo, je to storil Jean-Jacques Bourdin, znani voditelj iz BFMTV, ki je vodjo Nepokorne Francije (France insoumise) opozoril na mrtve v protestih v Venezueli.
Mélenchon zdaj meri na dober rezultat na parlamentarnih volitvah 11. in 18. junija, še posebno zato, ker je po poraznih šestih odstotkih Benoîta Hamona v prvem krogu predsedniških volitev »Socialistična stranka mrtva« – kakor je danes izjavil Manuel Valls. Valls, nekdanji Hollandov predsednik vlade, sicer želi ostati član Socialistične stranke, a se je že »zatekel« h gibanju En Marche!, zdaj preimenovanem v La République en Marche! (Republika naprej!); da bi se pod njegovo znamko potegoval na parlamentarnih volitvah. Medtem je Hamon (spet) ponudil roko Mélenchonu, saj verjame, da bi se vendarle lahko skupaj povezala v dobro ljudi, ki verjamejo v ideje napredne levice. A ob Vallsovem in še drugih levih in desnih »pridružitvah« predsedniku (Valls je predstavljal desni pol sedanje vladne garniture) se zdi, pravi za Delo neimenovani vir iz francoske notranje politike, da se bodo na parlamentarnih volitvah za program Republika naprej! potegovali desno-sredinski profili: nastopili naj bi v vseh 577 volilnih okrožjih, kdo so, bo javnost izvedela jutri, ve pa se, da jih polovica prihaja iz civilne družbe.
Da bi novi predsednik lahko izpeljal reformni program, bo potreboval večino v parlamentu, a tudi poraženci predsedniških volitev bijejo vojno za čim več glasov, morda celo za politično kohabitacijo. Marine Le Pen, recimo, hoče, da bi bila Nacionalna fronta – ki zdaj spreminja ime in se želi preoblikovati v širše sprejemljivo politično strukturo – najmočnejša sila v opoziciji. Ugibanj, kdo bodo novi ministri, je zelo veliko, vsa imena bodo znana po primopredaji oblasti. François Hollande, ki je leta 2012 Emmanuelu Macronu kot mlademu svetovalcu zaupal svoj ekonomski dosje in nato položaj ekonomskega ministra, mu bo ključe države predal v nedeljo.
Poenostavljeni svetovi
»Kdo« jih dobiva v roke, so si Francozi lahko ogledali v ponedeljek na TF1 v dokumentarnem filmu Emmanuel Macron, Les coulisses d’une victoire (Emmanuel Macron, Kulise zmage).
V njem je prikazanih zadnjih dvesto Macronovih dni do končne zmage in tako še enkrat, kaj se je konec aprila dogajalo v Amiensu: k delavcem v podjetje Whirlpool, ki mu grozi selitev proizvodnje na Poljsko, sta nekega predvolilnega dne prišla oba kandidata Macron in Le Penova.
Medtem ko se je prvi že kakšno uro pogovarjal s sindikalnimi predstavniki podjetja na sedežu gospodarske zbornice, se je druga pripeljala naravnost med delavce, posnela nekaj selfijev na parkirišču pred tovarno, obljubila, da pod njeno taktirko zaprtja ne bo, in hitro odšla. Obveščen o »podli« potezi populistke, se je nato k jeznim delavcem odpravil še Macron. Sprejeli so ga z žvižgi in glasnim zavračanjem, vendar je vztrajal med njimi, čeprav brez praznih obljub. »Ni mogoče obljubljati, da se bodo meje zaprle; vedno bodo podjetja, ki jim bo šlo slabo. Ne morem vam obljubiti, da bom rešil vaša delovna mesta, a sociale se bom loteval z največjo odgovornostjo.«
Bi moral reči več, nemogoče: da bo ustavil »neoliberalizem«, to zmerljivko nove dobe?
Alexandra Palt, ki je v L’Oréalu direktorica za trajnostni razvoj, je za Delo dejala, da se zaveda miselnosti, usmerjene proti velikim globalnim podjetjem po vsem svetu. V preteklosti je delala za nekatere človekoljubne organizacije, v katerih vladajo takšna črno-bela prepričanja, »zato bi vse, ki grajajo velika podjetja, povabila, naj pridejo pogledat, kako je v resnici. Veliko podjetje pomeni 80.000 zaposlenih, toliko ljudi se vsak dan trudi, ker verjamejo v podjetje in se zavedajo, da prispevajo za družbo. Multinacionalka ni anonimni in abstraktni sovražnik.«
