Kako daleč gre lahko Orbánova Madžarska?

Evropska unija je dolgo, predolgo tolerirala Viktorja Orbána. Naposled se je zgodilo nezamisljivo: aktualna tarča vlade v Budimpešti je postala prestižna, multikulturna ameriško-madžarska Srednjeevropska univerza, ki je tam že 25 let in predstavlja unikum v srednjeevropskem prostoru.

Večina je mislila, da ne bo tvegal napada na samostojno institucijo, ki deluje v državi že četrt stoletja in ne pomeni kakega pomembnega, strateškega izziva njegovi politični vladavini. In vendar se je Viktor Orbán lotil akademske svobode, referenčne univerze, najvišje rangirane med vsemi na Madžarskem, njeno razmerje z domačno oblastjo, pravzaprav z vladajočo stranko Fidesz in voditeljem, aktualnim premierom, je dolgo in zapleteno. CEU Györgyja Sorosa je vse tisto, česar Orbán ne prenese: kritična, liberalna, neodvisna, multikulti ustanova. Paradoks je, da je desničarskemu politiku ta ista ustanova v zgodnjih devetdesetih za kratek čas omogočila študij na britanskem Oxfordu.

Neliberalni zgled

Orbán je bil najprej črna ovca v Evropi. Sčasoma je postal njegov politični koncept neliberalne demokracije zgled za marsikoga v Uniji, ne samo za nacionalkonservativce na Poljskem. Madžarski premier je zelo premeten, inteligenten politik, navsezadnje je tudi demokratično izvoljeni ministrski predsednik, enako, kot je rezultat demokratičnega procesa in svobodnih volitev vlada v Varšavi. Zelo dobro je znal ujeti duha časa, to, da se ljudje bojijo odprtosti; brž je razumel, kako zelo nepriljubljene so postale odprte meje, da je prvi instinkt prestrašenih ljudi zapiranje meja. Vzhodnoevropske države so se po vstopu v EU leta 2004 hitro naveličale demokracije, ustvaril se je vtis, da je zamenjava nekdanjega režima s tržnim gospodarstvom in liberalno demokracijo prinesla preveč neenakosti, izgubo nacionalne identitete in zanikanje tradicije; 27 let po tranziciji mnogi ne občutijo prednosti demokracije in evropske integracije. Zato politiki na oblasti toliko poudarjajo suverenost, nacionalizem, konservativne vrednote.

Unija je za evropski vzhod ideja, ki ne prepriča več. V politični stvarnosti EU nacionalnih držav, ko se politične garniture nikjer na celini niso pripravljene odpovedati nacionalnemu v korist evropskega, je Viktor Orbán kot riba v vodi. Z vojno proti Bruslju, nevladnim organizacijam in beguncem ustvarja vtis močne nacionalne države, pri migrantskem vprašanju je postal najbolj neposreden izzivalec nemške kanclerke Angele Merkel. Po brexitu in zmagi Donalda Trumpa je dodatno opogumljen, razglasil se je za zgodbo o uspehu. Ob Vladimirju Putinu in Recepu Tayyipu Erdoğanu je samo del veliko večjega, vse bolj razširjenega globalnega fenomena. In, poleg vsega, živimo v postfaktičnem času.

Nemčija, Francija in večina drugih držav članic nenehno grozijo Madžarski z ultimati, evropski poslanci terjajo disciplinske postopke proti Orbánovi politiki. Vendar se doslej ni zgodilo nič, vemo, Evropska unija nima vzvodov, mehka moč, ki jo ima med pridruževanjem, izpuhti s polnopravnim članstvom.

Unija od začetka uprizarja nojevsko držo, boji se, da ima odprtih preveč kriznih front, da bi si lahko privoščila še eno, ne glede na posamične ostre besede ni videti, da bi bila sposobna ukrepati. Evropska komisija nima mehanizmov za vpletanje v notranje odnose držav članic, pa vendar je zdaj vprašanje, ali gre samo še za notranje zadeve. Primer Srednjeevropske univerze v Budimpešti, na primer, je pomemben za širši prostor regije in ni stvar samo posamične akademske ustanove, temveč širše problematike evropskega vzhoda in demokracije sploh.

Pred kratkim sta se nemška kanclerka in madžarski premier na srečanju konservativnih ljudskih strank na Malti odkrito spopadla glede migrantskega vprašanja. Angela Merkel je branila svojo politiko odprtih vrat, Viktor Orbán je razglasil evropske migracije za »trojanskega konja terorizma«. V trenutku, ko je Evropska unija tik po britanskem začetku procesa odhoda iz grupacije na vsa usta razglašala potrebno enotnost sedemindvajseterice, sta voditelja razkazovala globino razkola v EU.

In spet je bilo slišati o menda zadnjem, končnem pozivu Madžarski in Poljski, ki bodisi vodita upor proti begunskim kvotam in jih izzivata na evropskem sodišču bodisi nenehno ignorirata kritike bruseljske komisije. Po poročanju spletne izdaje Radia Poljska bo sodišče Evropske unije, ki obravnava primer zakonitosti migrantskih kvot, sprejelo odločitev do konca leta. Stroka je prepričana, da v korist shem, nakar bi Madžarska in Poljska morali spoštovati odločitev.

Iskanje sovražnika

V Budimpešti je te dni na tisoče ljudi demonstriralo proti avtoritarnemu ukrepu, s katerim hoče vlada umakniti univerzo iz države. Madžarski premier jo je najprej obtožil kršitve postopkov, institucija je povedala, da deluje skladno z zakoni in ima potrebna pooblastila za podeljevanje madžarskih in ameriških diplom. Zatem je vlada spremenila argumentacijo. Težko je spregledati politične motive napada na Sorosevo univerzo, ki je poleg protestov sprožil mednarodno solidarnost, deklaracije in izraze podpore akademikov, intelektualcev, bivših študentov, politikov.

Država ima težke socialne probleme, bremenijo jo gmotna negotovost in revščina vse več ljudi, razgrajevanje izobraževalnega in zdravstvenega sistema, nujno je poiskati sovražnika. Madžarski parlament je v torek sprejel sporni zakon o visokem šolstvu.