Kako je Škotska narodna stranka našla svoj glas

Pod vodstvom Alexa Salmonda ji je vprašanje škotske samostojnosti uspelo postaviti na nepredvidljivo raven.

Objavljeno
16. september 2014 18.51
Jure Kosec, zunanja politika
Jure Kosec, zunanja politika
Škotski nacionalisti pri prepričevanju volivcev ubirajo tako rekoč povsem enak pristop, s katerim so pred štirimi desetletji prvič izzvali obstoječo ustavno ureditev. Poraz na referendumu o vzpostavitvi škotskega parlamenta leta 1979 je Škotsko narodno stranko potisnil na obrobje, a jo obenem utrdil v njeni odločnosti, da volivcem omogoči izbiro med samostojnostjo in statusom quo.

»Med vsemi britanskimi političnimi strankami, ki se lahko pohvalijo z visokim številom privržencev, nobena ne daje tako močnega vtisa živahnosti in samozavesti, ki temelji na odmaknjenosti njenega cilja po prevzemanju odgovornosti za boleče ekonomske in socialne odločitve, kot Škotska narodna stranka,« je konec avgusta 1977 v komentarju o naraščajočem nacionalističnem vrenju zapisal londonski Times. Nacionalisti, ki so se tisto poletje pripravljali na splošne volitve, ki so čez dve leti na oblast pripeljale konservativno stranko pod vodstvom Margaret Thatcher, so lahko na prihodnost kljub znakom upadanja protestnega zagona, ki je SNP v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja definiral kot pomembno politično silo severno od Hadrijanovega zidu, gledali pozitivno. Duh volilne kampanje je po opisih novinarjev zanemarjal vsa neprijetna vprašanja in dileme zahtev po večji avtonomnosti in se namesto tega osredotočil izključno na harmonijo in perspektivnost povsem neodvisne Škotske. Nacionalisti so si lahko obetali uspeh in lepšo prihodnost zlasti na račun naraščanja brezposelnosti, ki je v enem najbolj nemirnih obdobij moderne britanske zgodovine le še poudarilo privlačnost SNP kot ultimativne stranke protesta.

Strnjevanje vrst


SNP je z izvolitvijo konservativne vlade in porazom na referendumu o ustanovitvi škotskega parlamenta, ki je vprašanje samostojnosti vsaj za nadaljnih deset let potisnil v pozabo, konec sedemdesetih prejšnjega stoletja doživela dvojni udarec. Argument za samostojnost se je zdel izgubljen, pot, ki jo je stranka prehodila pa je po prepričanju mnogih vodila v slepo ulico. Pojavila so se notranja trenja, ki so bila povod za vzpostavitev dveh zloglasnih političnih frakcij – ultranacionalistične skupine Siol Nan Gaidheal in Odbora za politične diskusije, znanega tudi pod imenom Skupina 79. Usoda slednje je močno povezana z nastankom moderne SNP in kariero Alexa Salmonda, najbolj karizmatičnega in vplivnega voditelja v njeni zgodovini.

Skupina, ki je poskušala s stopnjevanjem zahtev po avtonomiji pritegniti glasove razočaranih volivcev levice, se je v zgodovino škotske politike zapisala po civilni nepokorščini in domnevnih povezavah z irsko republikansko stranko Sinn Fein.

Povezovalni element

Škotska narodna stranka je proti njej ukrepala šele, ko je sedem članov skupine na čelu z aktualnim škotskim ministrskim predsednikom leta 1982 poskušalo zunaj okvirov stranke ustanoviti združenje škotskih socialistov. Zatrtje Skupine 79 je po besedah britanskega političnega zgodovinarja Davida Torrencea vplivalo na popolno profesionalizacijo nacionalističnega gibanja. Na dolgi rok je utrdilo položaj SNP kot stranke zmerne levice.

Sovraštvo SNP do britanskih konservativcev, ki se je med tokratno referendumsko kampanjo izkazalo za enega od ključnih povezovalnih elementov podpornikov samostojnosti, se je izkristaliziralo šele v kasnejših letih. Ko se člani SNP spominjajo prvega referenduma o vzpostavitvi škotskega parlamenta, pogosto omenijo, da so Škoti spomladi 1979 namesto bolj demokratične oblike oblasti dobili 18 let konservativne vladavine angleške »železne lady«. Pri tem zamolčijo, da so bili glasovi enajstih njihovih članov v britanskem parlamentu ključni za izglasovanje nezaupnice laburistični vladi Jima Callaghana, s čimer je Margaret Thatcher dobila priložnost za oblikovanje vlade in jo tudi izkoristila.

Škotska je svoj parlament dobila šele leta 1998. Poraz na referendumu dve desetletji pred tem je SNP potisnila na obrobje, a jo hkrati utrdila v njeni odločnosti. Pod vodstvom Alexa Salmonda ji je vprašanje škotske samostojnosti in prihodnosti Združenega kraljestva uspelo postaviti na povsem novo, nepredvidljivo raven. Skoraj štirideset let po tem, ko so nacionalisti iz vrst SNP prvič izzvali obstoječo ustavno ureditev, balon škotske neodvisnosti dosega nepredstavljive razsežnosti, ne glede na to, da stranka pri prepričevanju volivcev ubira tako rekoč povsem enak pristop kot takrat, ko je prvič izzvala moč Londona. Tokrat se zdi, da ji volivci sledijo veliko bolj zavzeto kot prvič.