Kako močna je »republikanska monarhija«

Francoski predsedniški položaj je posebna institucija in prihodnji stanovalec Elizeja, zelo verjetno Emmanuel Macron, bo imel v rokah močne vzvode moči. Francija je ob Romuniji edina država članica Evropske unije s polpredsedniškim sistemom.

Na evropski celini je najbolj razširjena parlamentarna republika, imajo jo Avstrija, Bolgarija, Češka, Estonija, Finska, Grčija, Irska, Italija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Nemčija, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška in Slovenija. Sedem je parlamentarnih monarhij s šefom države monarhom, in sicer Belgija, Danska, Luksemburg, Nizozemska, Španija, Švedska in Velika Britanija. Medtem ko je parlamentarni sistem državne oblasti po vzoru Anglije večinsko uveljavljen, pa je ob dveh polpredsedniških sistemih edina evropska država s predsedniškim sistemom Ciper.

Povsod je predsednik najvišji državni funkcionar in med najbolj izpostavljenimi predstavniki, vendar se naloge, pooblastila in odgovornosti v posamičnih državah zelo razlikujejo. Francoski predsednik, na primer, obvladuje vse, v bistvu je posrkal politiko iz preostalih državnih institucij. Tamkajšnja politika rada sprejema zakone po hitrem postopku, brez debate v narodni skupščini, parlament precej pogosto samo potrjuje državno politiko.

Največjo vlogo ima šef države v predsedniškem sistemu, v polpredsedniškem – ta ima značilnosti parlamentarnega in predsedniškega sistema – si izvršno oblast deli z vlado, v čistem parlamentarnem sistemu ima večinoma samo reprezentativno, protokolarno vlogo in omejene pristojnosti. Predsedniški sistem par excellence imajo Združene države, ameriški predsednik je med najbolj izpostavljenimi predsedniki, kar jih je, kljub kongresu mimo njega ne more biti sprejeta nobena odločitev. Rusija ima polpredsedniški sistem, v katerem je predsednik šef države in glavna instanca.

Francoski politični sistem oziroma polpredsedniški sistem, država ga je ustoličila leta 1958 s Peto republiko, je poseben. Nastal je kot reakcija na od parlamenta nadzorovane vlade Tretje republike (1870-1940) in Četrte (1946-1958), ti pa kot posledica avtokratskih režimov Napoleona III. in maršala Pétaina. Zaradi nestabilnosti in šibkega vodenja so hoteli okrepiti avtoriteto izvršne oblasti v odnosu do parlamenta in vzpostaviti močnega vodjo, ki bo poosebljal nacionalno enotnost in skrbel za dolgoročno smer. Čeprav je sistem polpredsedniški, ima šef države zelo veliko moči, v nekaterih pogledih celo več kot v predsedniškem sistemu in denimo od predsednika Združenih držav. Ne more ga odpoklicati ne parlament ne kaka druga institucija, je vrhovni poveljnik oboroženih sil, imenuje premiera in ministrski kabinet, razpisuje referendume, osebno je odgovoren za zunanjo in varnostno politiko, posebna pooblastila ima v času izrednih razmer.Francija ima dolgo zgodovino zelo vplivnih predsednikov, Georges Pompidou, Valéry Giscard d’Estaing, François Mitterrand; ne velja za Jacquesa Chiraca, Nicolasa Sarkozyja in Françoisa Hollanda.

Šef države je v polpredsedniškem sistemu neposredno voljen, razpolaga s širokimi pristojnostmi, brez premiera in ministrov lahko izdaja zakone. Njegov položaj nasproti vladi je močnejši, v primeru večine v parlamentu je njegov položaj podobem tistemu, ki ga zaseda predsednik države v predsedniškem sistemu, njegova moč je tako rekoč neomejena; brez večine je taista oblast omejena, razmeroma reprezentativna.

Ustava Pete republike – za njenega očeta velja golist Michel Debré, tedanji prvi premier – se prilega hotenjem generala Charlesa de Gaulla, nastala je leta 1958, v okoliščinah nacionalne krize po alžirski vojni in razpada Četrte republike. De Gaulle je inavguriral Peto republiko in naposled dosegel je tisto, kar je dolgo hotel, osredinjenje oblasti in prestiža v vlogi predsednika republike, imenovani ga je dojemal za nacionalnega arbitra, ki z močnejšim položajem od vlade lahko arbitrira med zakonodajno in izvršno oblastjo. Državljani so na referendumu podprli ustavo in parlamentarno demokracijo je zamenjal polpredsedniški sistem z neposredno izvoljenim šefom države s sedemletnim mandatom. Ta ustava je v veljavi še danes, edina sprememba je skrajšanje mandata, od leta 2000 Francozi volijo predsednika vsakih pet let.