Kako se bo razpletel katalonsko-španski vozel

Na ulicah Barcelone je protestiralo več tisoč ljudi, ki zahtevajo izpustitev političnih zapornikov.

Objavljeno
25. marec 2018 22.57
TOPSHOT-SPAIN-POLITICS-CATALONIA-DEMO
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
Katalonski problem ni samo politična težava in demokratični izziv Španije, ampak odpira tudi vprašanja o španskem pravosodju - sploh po petkovi odločitvi vrhovnega sodišča, da bodo zaradi »upora« naprej sodno preganjali 13 katalonskih independentistov. Posledično so jih pet (znova) strpali za zapahe, za tiste, že mesece prebegle v tujino, pa so spet razpisali evropsko tiralico. In potem je nekdanjemu katalonskemu predsedniku Carlesu Puigdemontu res stopila na prste Nemčija ...

Njegova aretacija na dansko-nemški meji je na ulice Barcelone, kot so podrobno spremljali pri katalonskem spletišču VilaWeb, danes popoldne pognala na deset tisoče Kataloncev, ki so vzklikali: »Puigdemont je naš predsednik« in »politične zapornike je treba spustiti na prostost«. Na poziv civilnodružbenih organizacij Katalonska narodna skupščina (ANC) in Òmnium Cultural so se podali na simbolno ključno pot od predstavništva evropske komisije do nemškega konzulata, kajti katalonska problematika je evropski problem, pa četudi EU še tako realpolitično taktno do močne in prijateljske članice Španije tišči glavo v pesek. Medtem ko so odmevali tudi apeli k splošni stavki, so pri pobudi En Peu de Pau (Pripravljeni na mir) svarili protestnike, naj z vso odgovornostjo ohranijo mirno kri, saj da je miroljubnost najboljše orodje.

Ključen bo odziv Nemčije

Ključno vprašanje je, kako se bo odzvala Nemčija. Po izjavi tožilca v zvezni deželi Schleswig-Holstein je odgovor pričakovati v nekaj »dneh« in ne komajda »mesecih«, procedura pa naj bi bila, kot piše Katalonska tiskovna agencija, podobna tisti lansko jesen v Belgiji, čeprav izplen za Puigdemonta morda ne bo nujno enako spodbuden: potem ko ga je na čelu katalonske peterice, prebegle v Bruselj, belgijska stran spustila na prostost, je špansko vrhovno sodišče preklicalo evropsko tiralico in je lahko ostal v srčiki Evrope.

Tokratni evropski nalog za prijetje Puigdemonta, ki mu zaradi upora, vstajništva in zlorabe javnega denarja grozijo s 30-letnim sedenjem za zapahi, je španska stran izdala v petek (na Finsko je šel v četrtek), kakor je to storila še za pet njegovih nekdanjih tesnih sodelavcev, ki sedaj prav tako živijo na tujem (štirje independentistični politiki so v Belgiji in ena političarka je v Švici.)


Foto Reuters

Hkrati so konec prejšnjega tedna zaprli še pet katalonskih independentističnih politikov, med njimi Jordija Turulla (zadnjega kandidata za predsednika katalonske vlade, potem ko je španska stran onemogočila, da bi prvi položaj v generalitatu prevzel Puigdemont oziroma, kot so izbrali zatem, priprti Jordi Sànchez, vodja organizacije ANC). Sojenje bodo iz zapora spremljali tudi nekdanja predsednica parlamenta Carme Forcadell in trije nekdanji ministri Raül Romeva, Josep Rull in Dolors Bassa. Tudi njim - ki jih javnost podpira, v petek so proti odločitvi sodišča množice protestirale v Barceloni, med protesti pa je bil kar 37 ljudi ranjenih - grozi zaradi upora, organizacije referenduma 1. oktobra in razglasitve neodvisnosti večdesetletna zaporna kazen.

Tako je zdaj po zaporih v Španiji že devet katalonskih politikov, saj sta od 2. novembra v »dolgotrajnem« začasnem priporu nekdanji podpredsednik katalonske vlade Oriol Junqueras in nekdanji notranji minister Joaquim Forn, že vse od 16. oktobra pa tudi Jordi Cuixart, nekdanji vodja Òmnium Cultural, in Jordi Sànchez - ki ju obtožujejo organizacije proindependestističnih protestov lansko jesen.

Vladavina prava?


Četudi je Carles Puigdemont pred nedavnim odhodom na Finsko, kot še pišejo katalonski mediji, zagotovil finski politiki, da, kot mu narekuje bivanje v belgijskem eksilu, polno sodeluje z belgijskimi avtoritetami, te uradno menda niso vedele za njegovo pot na sever. Nemška stran ga je aretirala, kakor je izjavil njegov odvetnik Jaume Alonso-Cuevillas, ko se je vozil proti Bruslju.


Foto AP

V pričakovanju naslednjega koraka Nemčije se, kot je slišati, med ljudmi že vrstijo ugibanja, za kakšno »politično« zagovornico »vladavine prava se bo pokazala«. Za prijateljski uradni Madrid je namreč biblija španska ustava (iz leta 1978), za - nekdanjo - Barcelono pa je nad vsem demokratična pravica, da vsak narod sam odloči o svoji usodi. »Nekdanja« Barcelona, smo zapisali zato, ker katalonsko independentistično gibanje med tem pojema, kajti tako ali drugače »obglavljena« je domala vsa prva vrsta njenih politikov, med tistimi za njimi pa je zasejano ogromno strahu - pa četudi svoj problem, a ne le kot problem demokracije in politike v Španiji, ampak tudi kot problem španskega pravosodja zdaj internacionalizirajo, denimo, pred pristojnim organom v Združenih narodih v Ženevi.

Slepa ulica

Medtem je nova, decembra izvoljena katalonska politika še naprej v slepi ulici in še vedno brez predsednika vlade. Investitura v katalonskem parlamentu, kjer imajo absolutno večino independentistične stranke, je spodletela že trikrat: zaradi odločitve španskega sodišča so morali pokopati idejo, da bi jih vodil ali Puigdemont ali Sànchez ali Turull. Če jim do 22. maja ne bo uspelo imenovati predsednika vlade, bodo na vrsti nove regionalne volitve, vse do takrat pa bo katalonska taktirka v togi roki Madrida.