Kako se vračajo evropski džihadisti

Po velikem bumu, ko je sredi leta 2014 na pomoč islamskim skrajnežem v Siriji in Iraku na mesec odpotovalo tudi po sto nemških simpatizerjev, se je val zdaj ustavil. Tako kaže študija hessenskega informacijskega centra za boj proti ekstremizmu, izvedena v povezavi z nemškim Zveznim kriminalnim uradom in uradom za zaščito ustave.

Privlačna moč islamskega kalifata je presahnila, ugotavlja študija, v kateri so se strokovnjaki podrobno lotili primerov 784 posameznikov, ki so se v zadnjih štirih letih in pol odločili zapustiti Nemčijo, da bi odšli pomagat islamskim skrajnežem v Siriji in Iraku. V njihovih življenjskih zgodbah so iskali predvsem vzroke za radikalizacijo pretežno mlade populacije večinoma že v Nemčiji rojenih in odraslih priseljencev in odgovore na vprašanja, kaj lahko pričakujejo po njihovi vrnitvi. Analize, o katerih te dni razpravljajo ustrezni organi in na katere se sklicuje dnevnik Die Welt, so odkrile celo vrsto do zdaj malo znanih podrobnosti. Ena najbolj presenetljivih je, da je po vrnitvi z islamskih bojišč kar četrtina povratnikov (in 22 odstotkov njihovih staršev) pripravljena sodelovati z nemškimi varnostnimi organi, čeprav je v resnici nad Islamsko državo dokončno obupal, ali pa ga je ta povsem frustrirala, samo vsak deseti povratnik.

Koliko se jih vrne?

Ko je tako imenovana Islamska država sredi leta 2014 na območjih Sirije in Iraka razglasila kalifat, je bila njena privlačna moč izjemna. Redkokatera stvar je islamiste po vsem svetu »tako močno emocionalizirala in mobilizirala«, ugotavlja študija. Iz Nemčije je takrat na območje samooklicanega kalifata in na pomoč svojim džihadističnim somišljenikom na mesec odpotovalo tudi po sto privržencev. Med julijem 2015 in junijem 2016 je bilo takšnih potovanj v povprečju že manj kot pet.

Po podatkih iz raziskave se je v Nemčijo iz tako imenovane preiskovane skupine 784 radikalnih islamistov v starosti od 13 do 62 let, ki so se pridružili najbolj skrajnim džihadistom Islamske države, kot je fronta Al Nusre, do zdaj vrnila že približno tretjina vseh tistih, ki so odpotovali na vojna območja. Približno 12 odstotkov teh povratnikov so oblasti priprle. Najmanj tretjina vseh, ki so odpotovali, je še vedno na območjih kalifata, za preostale pa se ne ve točno, kje v državi, v tujini ali celo v soseščini se zadržujejo. Poniknili so v ilegalo.

Večina ostaja zvesta ideji

Po ocenah raziskovalcev se je približno osem odstotkov tistih, ki so se vrnili, za vrnitev odločilo zgolj iz »taktičnih razlogov«. Umaknili so se iz najhujših bojev za največkrat vojaško že izgubljena mesta ali pa zato, da si znova naberejo moči. Tej oceni v prid govorita tudi podatka, da se je relativno malo skrajnežev pripravljenih odreči ekstremističnemu ali salafističnemu okolju (samo devet odstotkov) in da jih skoraj polovica (48 odstotkov) ostaja zvestih svojim prepričanjem tudi po vrnitvi. Kar spretno izkorišča vrh Islamske države, ki po novem islamistov iz različnih evropskih držav ne kliče več na pomoč, ampak jih poziva, naj se v imenu kalifata »ustrezno angažirajo« kar v svojih domačih okoljih.

Kljub temu pa privlačnost kalifata med evropskimi islamisti po mnenju strokovnjakov relativno hitro upada. O trendu še ni mogoče govoriti, objektivnih razlogov za to je več. Prvi je zagotovo močan vojaški pritisk na Islamsko državo, zaradi katerega se njeno območje tudi fizično čedalje bolj krči. Drugi razlog je menda sama nasilnost in brutalnost kalifata, ki jo ta kaže tudi do vseh »svojih« prebivalcev na območjih, kjer še vedno deluje, tretji razlog pa je po mnenju raziskovalcev poostren nadzor na mejah in odvzemanje potnih listin vsem, ki so se enkrat že prekršili s sodelovanjem v džihadističnih bojih.

Socialna slika ekstremistov

Raziskava, ki se je ukvarjala predvsem z iskanjem odgovorov na vprašanja: kdo in zakaj se je odločil oditi med džihadiste, kateri dejavniki so bili ključni pri radikalizaciji, katere starostne skupine so najbolj dovzetne in kolikšno vlogo je pri odločitvi za džihadizem igrala izobrazba, je navrgla tudi nekaj zanimivih socialnih kriterijev. Ugotovila je, da je bilo med 784 preiskovanimi, ki so odšli na pomoč Islamski državi, kar 61 odstotkov v Nemčiji rojenih islamskih skrajnežev, medtem ko preostali večinoma izvirajo iz Turčije, Sirije, Ruske federacija ali Libanona. Več kot 60 odstotkov skrajnežev, ki so iz Nemčije odšli v Irak in Sirijo, ima nemško državljanstvo, 27 odstotkov pa celo dvojno državljanstvo; največkrat nemško-turško, nemško-maroško ali nemško-tunizijsko.

Med džihadističnimi skrajneži, ki so se odločili za pot na Bližnji vzhod, je zaznati rastoče število žensk (21 odstotkov) in mladoletnih (sedem odstotkov), med razlogi, ki so najbolj vplivali na njihovo radikalizacijo, pa so raziskovalci na prvem mestu ugotovili še vedno izjemno močan vpliv prijateljev (54 odstotkov), ki mu sledi salafistično pridiganje »velike ideje« v mošejah (48), šele nato po pogostosti odgovorov pridejo na vrsto internetna propaganda (44), tako imenovani islamski seminarji (27) in različne akcije razdeljevanja Korana (24 odstotkov). Po ugotovitvah raziskovalcev so torej tudi statistično za ekstremno radikalizacijo posameznikov še vedno najpomembnejši predvsem njihovi osebni stiki v vsakodnevnem realnem socialnem okolju, ki jih s svojo konfliktnostjo in brezizhodnostjo sili k uporu.