Kako velike so dejansko Putinove ambicije?

Berlin – Poljski predsednik Bronislaw Komorowski zaradi domnevnega ruskega vpletanja v ukrajinsko krizo svari pred ponovitvijo napačnih odločitev iz tridesetih let 20. stoletja, ko Evropa ni znala pravočasno ustaviti apetitov nacistične Nemčije. V Berlinu so še previdni, a tudi predstavnik za tisk kanclerke Merklove govori o ruskem vojaškem posredovanju v Ukrajini.

Že vse od izbruha krize se nemška kanclerka Angela Merkel obnaša, kot da je Rusija normalna država z upravičenimi zamerami. V desetinah pogovorov z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, ki so jih spremljala srečanja z ukrajinskim voditeljem Petrom Porošenkom, je doslej poskušala poiskati skupne točke in postavljati omejitve. Že rusko zavzetje Krima je takšno strategijo postavilo na resno preizkušnjo, v vzhodni Ukrajini pa se kriza le še zaostruje in Nemčija, ki tudi sedem desetletij po koncu druge svetovne vojne vztraja na braniku gesla »Nikoli več!«, je v vse večji diplomatski in tudi gospodarski stiski.

Adolf Hitler, na katerega namiguje poljski predsednik, je pred natančno 75 leti z napadom na Poljsko sprožil drugo svetovno vojno in nemški zgodovinarji v teh dneh razpravljajo o njegovi želji po vseevropskem vojaškem obračunu že v času aneksije češkoslovaških Sudetov leto dni pred tem. V Münchnu ga je Benito Mussolini še prepričal v dogovor z Britanci in Francozi, ki so do napada na Poljsko obupano želeli rešiti vsaj videz evropskega miru, v današnji Varšavi in nekaterih ruskih sosedah pa se zdaj vse glasneje sprašujejo, ali se zgodovina ne ponavlja. Sumijo, da so ambicije ruskega predsednika precej večje od tistih, o katerih se po telefonu pogovarja z nemško kanclerko in drugimi državniki. Vladimir Putin je upornike v vzhodni Ukrajini nedavno označil za »vojsko Nove Rusije«, pozabljena pa ni niti aneksija Krima.

Rusija zavrača očitke

Moskva na drugi strani odgovarja, da izgovore za konfrontacijo išče Zahod, in po besedah zunanjega ministra Sergeja Lavrova zveza Nato delovanja ruske vojske v vzhodni Ukrajini ne dokazuje s satelitskimi posnetki, ampak z računalniškimi igricami. Celo opazovalci Ovseja na vzhodu Ukrajine govorijo le o ruskih prostovoljcih, tiskovni predstavnik nemške vlade Steffen Seibert pa na območju vseeno vidi rusko vojaško intervencijo. Poljski zunanji minister Radoslaw Sikorski je še bolj jasen: »Če je videti kot vojna, zveni kot vojna in zahteva žrtve kot v vojni, potem je to vojna.« Uradna Varšava je ruskemu obrambnemu ministru Sergeju Šojguju med petkovim vračanjem s proslave slovaškega upora proti nacizmu celo prepovedala polet skozi njihov zračni prostor, dokler ga niso prekategorizirali iz vojaškega v civilnega.

Ne le Nemčija, tudi številne druge evropske države za zdaj ostajajo precej bolj previdne. Še vedno se bojijo za svoje gospodarske in energetske interese, nočejo pa niti dodatno poslabševati že tako napetega položaja. Kanclerka Merklova tako zavrača pozive k pošiljanju orožja Ukrajini in mnogi v Nemčiji še vedno upajo, da bosta Moskva in Kijev našla status quo, ki ne bo ogrožal evropskega miru in gospodarskega sodelovanja. Celo zunanji minister Frank-Walter Steinmeier, ki se je ves čas neutrudno zavzemal za diplomacijo, pa zdaj smisel pogovorov vidi le, če bo Rusija igrala z odprtimi kartami. Kritiki ruske politike so še ostrejši, Kremelj se po njihovem v polresnice zapleta tudi doma. Skupino jeznih mater vojakov, ki so verjele, da so njihovi v Ukrajini ujeti sinovi na manevrih na jugu države, so oblasti zdaj razglasile za tuje agentke.

»Vladimir Putin ima srečo, da je razcepljena osebnost. Kdor nima le enega jaza, ampak mnoge, si prihrani težavne odločitve,« komentira časopis Berliner Zeitung. Po komentatorjevem prepričanju je poraz za vso Evropo, da je sploh prišlo tako daleč. »Za demokracije je značilno počasno reagiranje, saj vlade resno jemljejo svojo odgovornost, a se jih vseeno ne sme podcenjevati,« meni zgodovinar in vojaški strokovnjak Michael Wolffsohn. Če bodo ruski tanki res prihrumeli v Ukrajino, najprej napoveduje ruske vojaške uspehe, potem pa gverilsko vojno in na koncu federalizacijo države, ki pa se lahko kot bumerang vrne tudi večnacionalni Rusiji.

Vsaj zveza Nato pa Rusijo že zdaj vidi kot grožnjo in razmišlja o namestitvi skupin za hitro posredovanje v baltskih državah, Poljski in Romuniji. Po navedbah časopisa Frankfurter Allgemeine Sonntagszeitung naj bi sodelovala tudi nemška vojska, v odgovor »hibridnemu in nekonvencionalnemu« ruskemu bojevanju pa naj bi močno okrepili še obstoječe sile v poljskem Szczecinu.