Kako zagotoviti evropske perspektive

Berlin – »Pot v smeri Evropske unije je še naprej odprta, če se boste odločili za reforme­ in razvoj namesto za razkole in zastoj,« je nemški zunanji minister Sigmar Gabriel obljubil Srbiji in Kosovu.­ Nemčija ni pozabila na Zahodni Balkan, saj se je Gabriel minuli teden vrnil iz Beograda in Prištine, a se ob zapletenem položaju na tem območju postavlja vprašanje, ali z drugimi evropskimi državami naredi dovolj.

»Državljanska vojna iz devetdesetih let je pustila brazgotine, ki jih je čutiti do danes, območje pa je kljub temu prehodilo dolgo pot,« so ocenili na nemškem zunanjem ministrstvu ob Gabrielovi balkanski turneji, ko je kanclerka Angela Merkel nedavno sprejela – in pohvalila – reforme srbskega kolega Aleksandra Vučića, že leta 2014 pa je s tedanjim zunanjim ministrom Frank-Walterjem Steinmeierjem sprožila berlinski proces za približevanje držav Zahodnega Balkana in ustanov Evropski uniji. Še več, s sprejetjem več kot milijona beguncev z Bližnjega vzhoda in od drugod je vsem državam na »balkanski poti« odvzela veliko breme, ki bi lahko katastrofalno zamajalo že tako ne najbolj stabilno območje, čeprav so bili njeni motivi morda drugačni. Nemški novinar Robin Alexander je domneval, da kanclerka preprosto ni hotela prevzeti odgovornosti za policijski ali celo vojaški obračun z migranti.

Podtalne mreže

Balkan je veliko več od begunske poti, so opozorili kritiki, ki so tudi Nemčijo obtožili preveč površnega interesa za to območje. »Dogajanje na jugovzhodu celine je redko brez posledic za bogati severozahod,« je Michael Martens iz časopisa Frank­furter Allgemeine Zeitung opozoril, da so nekateri voditelji zadovoljni z vlogo Balkana kot utrdbe pred begunsko krizo in v zahvalo za bodeče žice in druge ograje sprejemajo celo »dvomljive politične voditelje« z avtoritarnimi težnjami. Takšna strategija prinaša tveganja in je redko uspešna, je avtor opozoril na podtalne mreže, ki beguncem še naprej omogočajo pot do zahodne Evrope, skorumpiranim elitam pa dodaten zaslužek. Ob omenjanju Makedonije je govoril o »stabilokracijah«, ki na dolgi rok niso ravno stabilne, ter pozval EU, naj vsaj srbskemu voditelju Aleksandru Vučiću pomaga upreti se avtoritarnim skušnjavam.

Martens je priznal, da je Vučić pri mnogih resnično priljubljen, saj so njegove gospodarske reforme prinesle prve rezultate, na poti v EU pa jih napoveduje še več. »Na tej poti si zasluži podporo,« je poudaril nemški komentator, a bi si morala Evropa po njegovem natančneje ogledati tudi dogajanje onstran proevropske retorike. Predlagal je podporo neodvisnim novinarjem in držav­ljanskim pobudam za več demokracije in ­preglednosti.

Četudi bi bila Evropa strožja, ne verjame, da se bodo Vučić in njegovi izzivalci obrnili k Rusiji. Po njegovem tako kot večina srbskih volivcev tudi politiki dobro vedo, kaj lahko ponudi Moskva, in še bolj, česa ne more. »Partnerice EU na Balkanu morajo biti demokracije, ne stabilokracije!«

»Tradicionalne tesne odnose z Rusijo« je med obiskom na tem območju omenil tudi Gabriel, a je socialdemokratski partner krščanskodemokratske kanclerke hkrati opozoril, da je najpomembnejša zunanjetrgovinska partnerica Srbije Nemčija. »Nemčija trdno stoji ob strani Srbiji na njeni evropski poti!« Nemški vodja diplomacije je pozdravil, da demokratično izvoljena vlada ni ukrepala proti mirnim demonstracijam, kot enega od predpogojev za vstop v EU pa navedel normalizacijo odnosov s Kosovom. Tudi Prištino je spomnil na njeno vlogo pri razvoju »stabilnih državnih struktur«. Po letu 1999 je Nemčija namenila državi več kot 550 milijonov evrov, nemška vojska pa pri Natovi misiji Kfor igra eno osrednjih vlog.

Udarec Rusiji?

V čezatlantsko vojaško zvezo si zdaj prizadeva priti Črna gora in po ameriškem senatu se je s tem strinjal tudi predsednik Donald Trump, kar je bil za nekatere opazovalce nov udarec Rusiji. Ti so domnevali, da Moskva vidi Zahodni Balkan kot svoje interesno območje, čeprav zaradi razkola med jugoslovanskim predsednikom Josipom Brozom - Titom s Sovjetsko zvezo iz leta 1948 ni jasno, zakaj nemška diplomacija in drugi te povezave opisujejo kot tradicionalne. V Črni gori so celo obtožili Rusijo podpiranja lanskega domnevnega »državnega udara« in Trump je nedavno čestital državi za »vzdržljivost in predanost Natovim demokratičnim vrednotam«. Predsednik, ki Nata ne vidi več kot zastarelega, je po prepričanju opazovalcev s tem jasno podprl črnogorsko nasprotovanje Rusiji.

O nujnosti evropske usmerjenosti Zahodnega Balkana je govoril tudi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, ko je v nedavnem intervjuju za časopis Die Welt ocenil: »Če bi Evropa razpadla, bi najprej sledila vojna na Zahodnem Balkanu!« Ta ocena je razburila zlasti tiste, ki verjamejo, da bi se morala Evropska unija še bolj angažirati na Zahodnem Balkanu: četrt stoletja po dvigu železne zavese in jugoslovanskih vojnah bi bil že čas za odločno akcijo za sprejetje vseh držav tega območja v krovno evropsko organizacijo.