Tiskane izdaje
Danes je v Kataloniji simbolno izjemen praznik: mineva 300 let od padca Barcelone in izgube politično-institucionalne neodvisnosti. Vznemirjenost je velika, saj se težnje po samostojnosti krepijo in je vse bližj 9. november, ko želijo Katalonci na posvetovalnem referendumu povedati, kakšno prihodnost hočejo.
Zgodovina uči, kako je v španski nasledstveni vojni 11. septembra 1714 Barcelona po 14 mesecih upiranja padla v roke kralja Filipa V. Španskega iz veje Bourbonov. Ker so Katalonci v vojni stopili na stran Habsburžanov, so bile posledice hude in maščevanje veliko: razpuščene so bile vse institucije. Odtlej si že tristo let prizadevajo za več avtonomije, predvsem v zadnjih letih se krepijo težnje po samostojnosti. 11. september je za predstavitev politične vizije simbolno zagotovo najmočnejša priložnost. Zadnja leta so na ta dan organizirali odmevne množične shode (pred dvema letoma se jih je samo v Barceloni udeležilo 1,5 milijona zagovornikov neodvisnosti), danes je pričakovati, da bodo stopili skupaj še v večjem številu. Obletnica je okrogla, Madrid in Barcelona pa se zdita preveč vsaksebi, da bi tik pred zdajci - pred 9. novembrom - še lahko sedla za skupno mizo h konstruktivnemu dialogu. Prostora za kompromise je malo, zato je razpoloženje v 7,5-milijonski Kataloniji, kakor kažejo ankete javnega mnenja, čedalje bolj zadržano, če ne kar sovražno do Madrida.
Črka V
V Narodni skupščini Katalonije (Assemblea Nacional Catalana, ANC) - združenju, ki je zraslo iz ljudi in v katerem pojasnjujejo javnosti, zakaj bi Katalonija morala postati neodvisna - v zadnjem času pospešeno skrbijo, da podporniki neodvisne Katalonije po evropskih in drugih svetovnih mestih »rišejo« živo črko V. V kot (v katalonščini) pot, volja, glasovanje in zmaga. S svojimi telesi jo oblikujejo v barvah katalonske zastave in ob prepevanju katalonske himne, tudi danes se bodo v ogromni živi mozaik povezali na osrednjih ulicah v Barceloni. Sporočilo, ki ga želijo dati Španiji in svetu, je jasno. Širi ga politika predsednika katalonske vlade Arturja Masa (Konvergenca in Unija) in podpirajo združenja, kakršno je Narodna skupščina Katalonije: Katalonci so narod s svojo identiteto, bogato kulturo, zgodovino, vrednotami, jezikom ..., zato imajo pravico, da sami odločijo o svoji prihodnosti in torej 9. novembra na posvetovalnem referendumu odgovarjajo na dve ključni vprašanji. Si želite, da Katalonija postane država? In če da, bi radi, da bi bila kot država neodvisna? V Madridu zdržema in ostro zavračajo osamosvojitvene poteze, ki jih vlečejo v Barceloni, češ da glasovanja ne more biti ...
Zagovorniki neodvisnosti, povezani v ANC, so prepričani, da lahko Katalonija postane uspešnejša samo zunaj Španije - bolj demokratična, miroljubnejša in tudi bolj odprta za drugačnost, hoteli bi postati nekakšna »Nizozemska ali Danska južne Evrope«. Želijo, da jih Evropa oziroma svet občuti in sprejme takšne, kot v resnici so - narod, enakovreden drugim evropskim narodom, z jezikom, ki ni nič manj vreden od drugih evropskih jezikov. Nasprotniki, na primer tudi Katalonska ljudska stranka, svarijo, da bi bila neodvisnost slaba tako za regijo kakor tudi za Španijo.
***
Kakšna bo Katalonija po 9. novembru?
Nihče nima dovolj velike kristalne krogle, da bi lahko napovedal, kaj se bo zgodilo v Kataloniji po 9. novembru, in sicer zato, ker nihče ne ve, kaj natanko se bo zgodilo na ta dan: katalonska vlada in njeni zavezniki v katalonskem parlamentu vztrajajo, da bodo izvedli posvetovalni referendum, španska vlada pa enako odločno trdi, da ima na voljo vse potrebne mehanizme, s katerimi ga lahko prepreči. Če bodo posvetovalni referendum izvedli, lahko skoraj zagotovo napovemo, da se bo končal z izglasovano neodvisnostjo. Toda posvetovalni referendum ni zavezujoč in bo samo izrazil želje Kataloncev. Vendar se bo španska osrednja vlada zdaj prisiljena pogajati o katalonski politični prihodnosti brez vnaprejšnjih pogojev (tega doslej ni bila pripravljena storiti). Če posvetovalnega referenduma ne bo, se lahko zgodi kar koli: najverjetneje bo katalonska vlada razpisala volitve, na katerih se bodo ljudje odločali o enem samem vprašanju, in če bodo stranke, ki zagovarjajo neodvisnost, zmagale z veliko večino (kar potrjujejo tudi trenutne ankete), bo katalonski parlament enostransko razglasil neodvisnost. To pa se ne bo zgodilo, če bo osrednja vlada nasilno odpravila katalonsko vlado (po nekaterih govoricah to tudi namerava storiti).
Zagotovo lahko vemo samo nekaj: 80 odstotkov Kataloncev (nekaj več kakor šest milijonov ljudi), ki bi radi odločali o politični prihodnosti svoje države, ne bo izginilo. Tudi če bo Španija uporabila tanke (ta možnost ni zelo verjetna), bo teh nekaj milijonov ljudi še vedno hotelo glasovati na volitvah. Prej ali slej bo njihovemu mnenju treba prisluhniti. In ukrepati v skladu z njim.
Pisatelj Matthew Tree za Delo
