Kampanja, prepolna afer, ljudje pa izgubljeni

Francija pred prvim krogom: Potrpežljivost bo potrebna do konca, saj je tretjina Francozov neodločenih.

Objavljeno
19. april 2017 11.39
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
Negotovosti je več kot kadarkoli pred predsedniškimi volitvami in predvolilno kampanjo tudi bolj kot kdaj prej zaznamujejo afere ter prespraševanja o moralnosti in transparentnosti francoske politike. V predvolilnih tednih je bilo nepričakovanih obratov veliko, zato še tik pred zdajci ni mogoče zatrditi, katere napovedi se bodo uresničile.

Mimi Podkrižnik

Potrpežljivost bo potrebna do konca, kajti še vedno je krepka tretjina Francozov neodločenih – čeprav je tokratna programska ponudba res pestra. Enajsterica kandidatov, med katerimi bodo Francozi lahko izbirali v nedeljo, pokriva celoten politični spekter, od levega pola do skrajnega desnega roba z vsem zmernim vmes: od socialistične smeri in sredine do osvobojenega socialnega liberalizma, in prav tako ekologija je v programih tokratnih pretendentov za Elizejsko palačo našla mesto, ki si ga politično in družbeno že dolgo zasluži.

A kot ob malone vseh volitvah, tokrat pa morda še posebno, se glasno postavlja vprašanje, koliko je ključen politik, ki uteleša določeno politiko. Se utegnejo, recimo, konservativni volivci prelomno odreči svojim prepričanjem in nazoru zaradi Fillonovih moralnih spodrsljajev? Koliko bodo Francozi nepopustljivi do voditeljice Nacionalne fronte Marine Le Pen zaradi njenih finančnih škandalov v Evropi, v evropskem parlamentu, in domnevnih nepravilnosti tudi doma v Franciji? Gledajo pod prste in temeljito proučujejo programe ali bolj pristransko skozi prste?

Samo dve tretjini volivcev na volišča

Neznank je zelo veliko, tudi rezultati zadnje raziskave, ki so jo opravili pri Ipsos-Sopra Steria, niso prinesli kaj več gotovosti ne jasnosti: med prvo četverico kandidatov za Elizej so razlike majhne. V prvem krogu – 23. aprila – se utegnejo glasovi razporediti nekako takole: skrajna desničarka Marine Le Pen in vodja gibanja En marche! Emmanuel Macron, ki sta še pred kratkim vidno odstopala od preostalih tekmecev, bi dobila po 22 odstotkov glasov, medtem ko bi jih radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon takoj za njima prejel 20 odstotkov, republikanca Françoisa­ Fillona, ki nikakor ne zmore pre­usmeriti pozornosti medijev in javnosti od afere Penelopegate, četudi mu po novem stoji ob strani nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy, bi podprlo 19 odstotkov volivcev.

Socialistu Benoîtu Hamonu kaže zdržema bistveno slabše: zdaj se lahko nadeja komaj še 7,5-odstotne naklonjenosti, saj mu glasove jemlje vodja La France insoumise Jean-Luc Mélenchon. Na še mnogo manj podpore lahko računa preostala šesterica tekmecev, ki jim tradicionalni mediji, denimo Le Monde, Le Figaro, predvolilno ne namenjajo kaj prida pozornosti ne prostora. Zagotovo je povedno, da namerava v nedeljo oditi na volišča le 66 odstotkov volivcev, in če se bodo napovedi uresničile, bo volilna udeležba – preigravajo pri Le Mondu – nižja kot kadarkoli med predsedniškimi volitvami z izjemo tistih iz leta 2002, ko je na koncu zmagal Jacques Chirac (proti skrajnemu nacionalistu Jean-Marieju Le Penu).

Ob tem zbuja skrb, da se za volitve najmanj zanimajo mladi: da bodo glasovali, jih pravi samo 55 odstotkov, starih od 18 do 24 let, ter 60 odstotkov med 25 in 35 letom, zato pa predvolilno kampanjo najbolj goreče spremljajo sedemdesetletniki in starejši. Tri četrtine jih je pritrdilo, da bodo zagotovo volili: v prvem krogu in prav tako v drugem, vmes je spet pričakovati veliko prevratne dinamike v javnem razpoloženju.

Dinamično kot le redkokdaj

Javnomnenjske ankete so pokazale, da po deležu podpore – pred prvim krogom – najbolj »premetava« Marine Le Pen in Macrona, ki sta v zadnjih tednih izgubila nemalo prednosti: hkrati pa drži, da so »zvesti volivci« skrajne desničarke »zelo prepričani« volivci, ki ne spreminjajo zlahka svojih ekstremnih stališč, zato pa mladi in politično maloizkušeni Macron v zadnjih tednih izgublja med potencialnimi volivci iz vseh starostnih skupin.

Medtem, nasprotno, ves čas pridobiva Jean-Luc Mélenchon, staro ime radikalne levice, nekdanji trockist, ki, zanimivo, močno priteguje zlasti mladino. Očitno je, da napolnjuje praznino tam, kjer vztrajno in počasi odpoveduje socialist Hamon: Mélenchona podpira vse več volivcev, ki so do nedavnega zaupali zdaj povsem razklani Socialistični stranki. Javno se je zdaj postavil proti njemu celo odhajajoči predsednik François Hollande, ki je bil pred dnevi zelo kritičen za Le Point, češ da skrajni levičar – njegov dolgoletni politični sopotnik, izzivalec na levem robu in po svoje tudi tekmec – opozarja nase kot ljudski tribun s spektakularnimi nastopi, ne pa tudi z vsebino političnega programa.

Zato je Hollande, čigar sidrišče je »socialna demokracija«, nič kaj diskretno pozval Francoze, naj vendarle volijo po pameti. Prava pot da je lahko samo razum in ne populistične strasti – v dobi, ko dvomimo o vsem in so malone vsi sumljivi, se populizem bohoti kot le kaj. A kot gobe po dežju se je razrasel že pod Hollandom, čigar socialdemokratska smer se ne bo pokazala za uspešen mandat pete francoske republike, so se zgražali neredki kritiki sedanje politične garniture.

Nič se ne bo spremenilo ...

Anketa, ki so jo izvedli pri Ipsos-Sopra Steria, je, med drugim, »pojasnila«, zakaj kar 34 odstotkov volilnih upravičencev ne namerava v nedeljo na volišča. Razlogi so malone pričakovani: v 44 odstotkih so »razočarani« in »ne verjamejo več politikom«, kar vsakemu petemu, ki se bo vzdržal glasovanja, »se ne zdi prepričljiv program nobenega od kandidatov«, medtem ko jih še kakih 15 odstotkov meni, da se tudi »po volitvah ne bo spremenilo nič«, 6 odstotkov Francozov pa ne bo volilo, ker jih politika ne zanima.

Da volivci v resnici ne vedo, kaj bi radi, je pokazala tudi statistika, na katero so opozorili v Le Mondu: po eni strani bi hoteli po starem verjeti v avtoriteto prvega med njimi – odgovoren da je za prihodnost socialne varnosti, za zaščito ljudi in premoženja, za delovna mesta in boljšo ekonomsko kondicijo ... –, po drugi strani pa v času razbitih avtoritet pesimistično odgovarjajo, da bi se, pod vsakim od petih, v anketah najbolje uvrščenih kandidatov za predsednika, razmere predvsem – poslabšale; posebno pod Marine Le Pen in nič kaj bistveno manj pod Fillonom. Še največ upanja vliva Emmanuel Macron: 41 odstotkov vprašanih verjame, da bi jim bilo pod njegovo taktirko vendarle bolje. Če se mu bo res uspelo prebiti v drugi krog, skupaj z Marine Le Pen, je pričakovati, da jo bo premagal z okrog 63 odstotki podpore. A dobil bi tudi dvoboj s Fillonom, Mélenchonom in Hamonom.

Drugačna Francija

Čeprav se neredki pritožujejo, da je med tokratno kampanjo slišati mnogo praznih besed in da je preveč osredotočanja na afere, na zasebnost kandidatov, na rumene nepomembnosti ..., zagotovo tudi vse to ni zaman. Moralno bo Francija, politična Francija, morala odpreti naslednje poglavje in vendarle končati neredke sporne prakse (nepotizem, prejemanje dragih daril ...) ter počistiti, kar je transparentno treba počistiti. In še nekaj je očitno: tradicionalna ločnica med desnim in levim je izbrisana, o tradiciji ni več mogoče govoriti, tako kot ne več o klasičnem dvoboju med socialistično levico in republikansko desnico. Novi časi so.