Tiskane izdaje
Zgodba ima brado, ki sega v lansko poletje, ko se je v Turčiji zgodil poskus vojaškega udara proti predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu. Turški vse manj predsednik in vse bolj diktator je namreč po tem puču sklenil korenito obračunati z vsemi svojimi nasprotniki. V zaporih se je znašlo čez sto tisoč ljudi, na vrsto pa so prišli tudi visoki turški predstavniki v evropskih državah, ki so bili tam zaposleni bodisi v diplomatskih službah in predstavništvih, ali pa so zasedali praviloma visoke položaje v zavezniškem Natu. Največ takih visokih turških oficirjev je bilo v Belgiji, kjer je evropski sedež pakta, veliko pa tudi v Nemčiji, predvsem v ameriškem porenskem letalskem oporišču Ramstein.
Erdoğanove oblasti so številnim oficirjem na visokih položajih v Natu kmalu po puču poslale enosmerno letalsko vozovnico z zahtevo, naj se v treh dneh zglasijo v domovini. Ukinile so jim diplomatske akreditacije, če se niso takoj odzvali »vabilu«, pa tudi vse prihodke. Ker se je med turškimi oficirji hitro razvedelo, kaj vse se dogaja s tistimi, ki so se odzvali ukazu, so se mnogi odločili z družinami preseliti v čim bolj odročne kraje, kjer so s prihranki najeli manjša stanovanja in zaprosili za politično zatočišče.
Pravica do azila je individualna
V Nemčiji je takih visokih turških vojaških predstavnikov najmanj štirideset. Zvezna vlada se je zdaj, ko so prišli na vrsto, odločila, da bo njihove prošnje za azil obravnavala tako, kot prošnje vseh ostalih azilantov. Torej individualno, kar od vseh držav, ki so podpisale mednarodne protokole, zahteva ženevska konvencija o pravici do azila, in z vsakokratnim sodnim presojanjem vsake posamezne prošnje in v njej navedenih razlogov. Kolektivna vrnitev ali zavrnitev zahteve za azil, kaj šele skupinski izgon, tudi če kaj takega zahteva turška vlada, namreč po ženevski konvenciji prav tako ni dovoljena, za povrh pa nemška vlada, kot je za FAZ povedal tiskovni predstavnik nemškega notranjega ministrstva Johannes Dimroth, ne vodi statistik po skupinah ali poklicni pripadnosti prosilcev, tako ta česa takega niti ne more izpeljati.
Ker je že dalj časa jasno, kaj vse se v Erdoğanovi Turčiji dogaja z domnevnimi nasprotniki režima, ki po hitrem postopku največkrat končajo v zaporu, družine pa za njimi pogosto izgubijo vsakršno sled, so se takojšnji vrnitvi turških oficirjev, kar od Berlina zahteva Ankara, postavili po robu tudi predstavniki večine nemških parlamentarnih strank. Predsednik zunanjepolitičnega odbora zveznega parlamenta Norbert Röttgen je zato lahko zgolj potrdil uradno stališče vlade, da je odobritev ali neodobritev političnega zatočišča »pravno in ne politično vprašanje«, in da zato »politično presojanje pri tem ne more igrati nobene vloge«.
Grožnje z »resnimi posledicami«
Taka odločitev Berlina je seveda takoj izzvala ostre reakcije in proteste oblasti v Ankari. Turški obrambni minister Fikri Isik se je po poročanju turški medijev odzval z opozorilom, da se kakršno koli odobravanje azila turškim vojakom v Nemčiji »ne sme zgoditi v nobenem primeru«, ker bodo turški oficirji potem takoj prepoznani »kot del organizacije, ki bila odgovorna za pripravo lanskega vojaškega puča«. Hkrati je nemški zvezni vladi za primer, če bi se slučajno odločila odobriti azil kateremu izmed turških vojakov, zagrozil »z zelo resnimi posledicami«.
Kaj se bo zgodilo v četrtek, ko naj bi se nemška kanclerka Angela Merkel, ki se za konec tedna tako ali tako odpravlja na petkov vrh EU na Malti, za krajši čas in zgolj na »delovnem obisku« ustavila tudi v Ankari, je tako povsem negotovo. Tiskovni predstavnik kanclerkinega urada Steffen Seibert je na ponedeljkovi tiskovni konferenci po poročanju nemških medijev odločno in kot »popoln absurd« zavrnil celo »vsakršne pomisleke«, da bi bil obisk Merklove v Ankari lahko povezan s spremembo turške ustave, ki Erdoğanu daje vsemogočna pooblastila, kaj šele s tem, kar se zdaj dogaja s turškimi oficirji. Merklova naj bi se v Ankari ustavila zgolj zato, da bi se seznanila s »tekočimi zadevami« in izvajanjem begunskega sporazuma, s čemer bi potem seznanila voditelje EU med vrhom na Malti. A dejstvo je, da se bo sporu okrog štiridesetih Erdoğanovih oficirjev v Nemčiji najbrž zelo težko izogniti.
Oficirji tudi tema srečanja Nata
Turške oblasti so se namreč prejšnji teden zelo ostro odzvale na odločitev vrhovnega grškega sodišča, ki je v zelo podobnem primeru razsodilo, da Atene niso dolžne v Turčijo vrniti tistih turških oficirjev, ki so v Grčijo pribežali iz strahu pred posledicami Erdoğanovega preganjanja. Odločitev je izzvala resno krizo med egejskima sosedama in članicama Nata, v Ankari pa so celo zagrozili, da utegne Turčija zaradi te grške poteze razveljaviti tudi begunski sporazum z Evropo.
Kar velja za Grčijo, to po besedah turškega notranjega ministra Fikrija Isika »velja tudi za vso Evropo«. Torej tudi za Nemčijo, ki naj bi s svojim ravnanjem do štiridesetih Erdoğanovih oficirjev po turškem prepričanju pokazala, kakšen je njen odnos do »terorizma«. V Ankari namreč za njihove predstave odločno premajhno evropsko in tudi nemško podporo Erdoğanu pri njegovem obračunavanju s pučisti dosledno razumejo predvsem kot evropsko nepripravljenost na spopad z mednarodnim terorizmom. Turčija namerava zato zaplet s turškimi oficirji v Natu menda kot hud problem izpostaviti tudi na februarskem zasedanju obrambnih ministrov Nata, teden dni kasneje pa še na münchenski varnostni konferenci. Usoda štiridesetih Erdoganovih oficirjev v Nemčiji in odločitev Berlina, ali jim bo odobril azil ali ne, se zato utegne močno zaplesti, na koncu pa usodno vplivati tudi na evropski begunski sporazum, ki ga je z Erdoğanovo Turčijo izpogajala prav nemška kanclerka Angela Merkel.
