Katalonske hruške, kosovska jabolka

Bruselj – Ali EU res preveč nedejavno spremlja krizo v Kataloniji in za vsako ceno varuje hrbet španskemu premieru Marianu Rajoyu? Tako položaj razume predsednik katalonske vlade Carles Puigdemont in številni kritiki po Evropi.

Institucije Unije kot tudi države članice hočejo ostati zunaj konflikta. Referendum obravnavajo kot kršitev španskega pravnega reda in notranjo zadevo, ki mora biti urejena v okviru Španije. Nenavadno bi bilo, denimo, pričakovanje, da bi EU podpirala gibanje, ki spodkopava ozemeljsko celovitost ene od članic. Da bi evropska komisija sploh lahko uradno nastopila kot posrednik, bi moralo biti izpolnjenih kar nekaj pogojev. Najprej bi Madrid moral privoliti v takšno vlogo Bruslja. Španija je ena od 28 članic in prva sogovornica za evropsko komisijo glede španskih tem.

Glavni bruseljski argument je, da bi neodvisna Katalonija ostala zunaj EU. To naj bi Katalonce odvrnilo od odcepitve. Težko predstavljivo je, da bi Španija privolila v vstop samostojne Katalonije, če ne bi bilo soglasne razdružitve. Postavljajo se še številna vprašanja o vstopu v schengen in območje evra, o teži glasov v EU, denarju iz evropskih skladov, sedežih v evropskem parlamentu ... Čeprav bi položaj najbrž urejali bolj pragmatično, če bi se osamosvojitev uresničila, je za EU najboljša pot dialog med Barcelono in Madridom. Z njim bi odpravili nesoglasja, denimo, z več avtonomije za Katalonijo.

Bruselj priznal Madridu »uporabo sorazmerne sile«

Med vrsticami se sporoča še, da referendum ni bil le zakonit, ampak tudi nelegitimen, saj na njem ni sodelovala niti polovica volivcev (le 43 odstotkov). Poleg tega so vse javnomnenjske raziskave do zdaj kazale, da so zagovorniki neodvisnosti med vsemi prebivalci Katalonije v manjšini. Bruselj je španski vladi, kot je razlagal podpredsednik evropske komisije Frans Timmermans, priznal pravico do »uporabe sorazmerne sile« pri izpolnjevanju dolžnosti – varovanju vladavine prava. Institucije Unije že tako nimajo nobene prave pravne podlage, ki bi omogočala vpletanje v take primere.

Vladavino prava spodkopava – katalonska vlada

Lizbonska pogodba v znamenitem 7. členu dopušča sprožitev postopka proti članici, ki krši temeljne vrednote EU. Poseben postopek je lahko sprožen v primeru ogroženosti vladavine prave. V takšnem postopku je Poljska. Česa takega v španskem primeru ni niti na obzorju in po bruseljski črki zakona vladavino prava spodkopava – katalonska vlada. To seveda ne pomeni, da vodilni predstavniki Unije in najvplivnejši voditelji ne bi smeli za kulisami vplivati na Rajoya, naj ustavi zaostrovanje, privoli v konstruktiven dialog s katalonsko vlado in doseže kompromisno rešitev.

V Srbiji in še kje drugje EU očitajo, da ima politiko dvojnih standardov, saj da glede Katalonije ravna drugače, kot je v primeru Kosova. To je primerjanje neprimerljivega, »mešanje hrušk in jabolk«. Pravica do samoodločbe pogosto trči ob drugo temeljno načelo mednarodnega prava – ozemeljsko celovitost držav. V kosovskem primeru je bil eden od temeljev za upravičenost secesije in priznanje dolgoletno tlačenje Albancev. Ti so bili vsaj od leta 1981 do Natove intervencije leta 1999 tarča državnega nasilja. Nadaljnja pot do neodvisnosti je potekala s procesom v okviru Združenih narodov.

Kosovo je razglasilo neodvisnost februarja leta 2008 (med slovenskim predsedovanjem EU), priznalo ga je že več kot sto držav. Ko se je Unija opredeljevala do Kosova, so članice sklenile, da se bo vsaka članica sama odločila o odnosih z njim. Kot celota so ugotovile, da Kosovo na podlagi konflikta v 90. letih in obdobja mednarodne uprave skladno z resolucijo ZN 1244 (sprejeto ob koncu kosovske vojne) predstavlja poseben primer, ki ne postavlja v negotovost načel ustanovne listine Združenih narodov in helsinške listine o suverenosti in ozemeljski celovitosti.

Meddržavno sodišče v Haagu je leta 2010 v svetovalnem mnenju ugotovilo, da razglasitev neodvisnosti Kosova ni bila ne kršitev mednarodnega prava ne v neskladju z resolucijo 1244. Kljub takšnim jamstvom Ciper, Grčija, Romunija, Slovaška in Španija še vedno niso priznale Kosova. Vsaka ima svoje vzroke, Španija ima pred očmi tudi katalonsko vprašanje. V praksi se navadno vedejo, kot da ga priznavajo, še posebno na ravni EU. Zaradi pravne podlage in okoliščin nastanka države pa Kosovo ni primerljivo ne s Krimom, kaj šele s Katalonijo.