Tiskane izdaje
Ugibanja, špekuliranja in načrtnega zavajanja, kdo se je na Trgu neodvisnosti (Majdan nezaležnosti) v središču Kijeva postavil proti tedanji ukrajinski vladi, je bilo pred tremi leti veliko. Ena stran je zatrjevala, da so na ulicah zgolj proevropski protestniki, druga pa je glasno odgovarjala, da so Majdan zavzeli neonacisti.
Kostiantin Fedorenko z Inštituta za evroatlantsko sodelovanje je leta po protestih vzel pod drobnogled dogajanje med protesti, ki se jih je prijelo ime Evromajdan. Podoba, ki jo je izluščil, ni bila črno-bela. Na vprašanje, kdo je konec 2013. in v začetku leta 2014 na Majdanu protestiral proti vladi, je odgovoril, da skupina še zdaleč ni bila homogena, tako kar zadeva ozadje protestnikov kot njihove razloge in cilje. Po njegovem sta tedaj obstajali dve gibanji Evromajdana, »liberalno in nacionalistično«. Različni gibanji, ki ju je povezalo nasprotovanje državnemu nasilju nad protestniki.
Razlike med liberalci
Razlikovala se je tudi taktika protestov. Liberalne sile so se do konca zavzemale za mirne proteste, skrajni desničarji so bili po njegovih besedah veliko radikalnejši v svojih dejanjih. »Ko je parlament 16. januarja potrdil vrsto zakonov, ki bi močno omejili pravice posameznikov, so skrajni desničarji za svoj cilj razglasili padec vlade.«
Približevanje Evropi je imelo v prvih mesecih veliko težo, a so se z naraščanjem števila žrtev obrazi na trgu spremenili, z njimi pa tudi stališča. »Ko so dogodki postali veliko bolj krvavi in se je na Majdanu dramatično povečalo število nacionalistov, so ankete, opravljene med protestniki, pokazale, da je zavzemanje za podpis sporazuma med EU in Ukrajino naglo padlo. Sklepati je, da so si nacionalisti bolj kot za zbliževanje z Zahodom prizadevali, da Ukrajine ne bi potegnilo v rusko sfero.«
Ko je na kijevskih ulicah vrelo, je med zahodnimi in ruskimi mediji divjala propagandna vojna. Soj žarometov je vsak usmerjal po svoje. Po Fedorenkovih besedah je bilo v zahodnih medijih zaznati določeno raven pristranskosti. »Množično so poročali, da je to bil protest za človekove pravice in svoboščine, a je bil nezanemarljiv del protestnikov podpornikov skrajne desnice, ki ne zagovarja teh vrednot. Prav tako so namenili premalo pozornosti nasilju protestnikov.« Pristranskost je bila po Fedorenkovem mnenju očitnejša na ruski strani. »Majdan so poskušali prikazati, prvič, kot nacistični upor, in drugič, kot protest, ki ga širša javnost ne podpira. Prvo je neresnično, saj je skrajna desnica še vedno predstavljala manjši – čeprav v nasilju aktiven – delež protestnikov. Ruski mediji so poskušali omalovaževati proteste tudi s tem, ko so poročali o veliko manj protestnikih, kot jih je bilo v resnici.«
»Krovna organizacija neonacističnih gibanj«
O vlogi skupine Pravi/desni sektor, ki ima skrajnodesničarska, neonacistična prepričanja, so se kresala mnenja. »Bili so zelo aktivni v uličnih spopadih, kar ni presenetljivo. Pravi/desni sektor je krovna organizacija številnih nacionalističnih in neonacističnih gibanj, katerih pripadniki so se vojaško urili leta pred Majdanom. Poročali so tako o junaštvu posameznikov kot brutalnem ravnanju z ujetniki, torej tudi njihove vloge resnično ne moremo slikati črno-belo.« Pravi/desni sektor se je na prvih volitvah po padcu Janukovičeve vlade potegoval za mesto v parlamentu, a vanj ni prišel.
»Podporo imajo nizko (okoli 2 odstotka, torej daleč pod 5-odstotnim volilnim pragom), in zato danes nimajo velikega političnega vpliva.« Je pa ob tem, kot je opozoril Fedorenko, treba upoštevati še eno dejstvo. »Vlada se zaveda, da ne sme preveč drezati nacionalistov, saj med vojaki, ki se borijo v Donbasu, mnogi zagovarjajo skrajnodesničarska stališča.« Zato po njegovih besedah vlada popušča pri stvareh, ki se ji zdijo »nepomembne«, denimo, eno večjih avenij v Kijevu so poimenovali po Stepanu Banderi. Voditelj ukrajinskih nacionalistov med drugo svetovno vojno je sodeloval z nacisti in bil odgovoren za etnično čiščenje.
Ukrajinska vlada je pridružitveni sporazum, ki ga Janukovič ni podpisal, podpisala leta 2014. Danes, tri leta pozneje, je država na pragu vizumske liberalizacije za ukrajinske državljane, ki bi hoteli za krajši čas odpotovati v Evropsko unijo. Tesnejše tkanje vezi z Unijo je bila po Fedorenkovih besedah ena od zahtev in pričakovanj protestnikov Evromajdana od nove vlade. Druga je bila boj proti vseprisotni korupciji in dobro usidranim oligarhom. Vladi je uspel korak proti EU – članice EU so pred kratkim potrdile umik vizumskega sistema za Ukrajino, a le, ko bo začel veljati varovalni mehanizem, ki bo omogočil suspenz liberalizacije. Na področju boja s korupcijo so bile dosežene le majhne spremembe, pa še teh splošna javnost ni občutila, je poudaril Fedorenko. »Zato je tudi podpora vladi splahnela.«
Čeprav obljube Majdana danes bledijo, je Fedorenko prepričan, da je večina Ukrajincev še vedno naklonjena takratni ljudski vstaji. Možnosti za tretji revolt, po oranžni revoluciji leta 2004 in Evromajdanu leta 2013, ne vidi. »Moralo bi priti do nezaslišanega dogodka, kot je bilo pretepanje proevropskih protestnikov leta 2013, ali pa zelo jasnega popuščanja v konfliktu v Donbasu – na primer, kakršnokoli priznanje trenutnih voditeljev uporniških sil. Glede na vladno stališče do konflikta sem prepričan, da se tega zavedajo.«
