Tiskane izdaje
Evropsko sodišče za človekove pravice je Veliko Britanijo znova obsodilo zaradi njenega odrekanja volilne pravice zapornikom. Vendar britanska vlada ne namerava spremeniti zakona. Številni konservativni poslanci zahtevajo celo britanski izstop iz konvencije o človekovih pravicah.
Zgodba o britanski volilni pravici za zapornike ima dolgo brado. V sedanji podobi jo je sprožil John Hirst, ki se je pred leti s sekiro lotil svoje stanodajalke in je bil zaradi brutalnega uboja obsojen na dolgoletno zaporno kazen. V zaporu je nato začel kampanjo, v kateri se je trinajst let na vse kriplje bojeval za uveljavitev volilne pravice zapornikov. Strasbourški sodniki so v britanskem primeru zato že leta 2005 prvič razsodili, da je omejevanje volilne pravice zapornikom v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami. Hirst, ki je bil takrat že na prostosti, je v navdušenju posnel celo video, v katerem se je s steklenico šampanjca v roki veselil v imenu 75.000 zapornikov, med katerimi bodo po novem, in po njegovi zaslugi, volilno pravico izza rešetk lahko uresničevali tudi najhujši kriminalci, morilci, posiljevalci in pedofili, »ker je to njihova temeljna človekova pravica«.
Brez lažnega upanja
Toda Hirst se je takrat očitno veselil prezgodaj. Britanska vlada skoraj desetletje ni bila pripravljena storiti ničesar konkretnega za upoštevanje razsodbe strasbourškega sodišča za človekove pravice. Namerno se je ves čas izogibala temu, da bi predlog za spremembo zakona sploh poslala v parlament, ko ga je navsezadnje le poslala, pa so bili parlamentarci v veliki večini proti. Tudi premier David Cameron je že večkrat ponovil, »da naj si nihče ne dela lažnega upanja, kajti zaporniki pod njegovo vlado nikoli ne bodo dobili volilne pravice«. »Proti je parlament, proti sem sam, in tako pač je,« se je glasila njegova utemeljitev. Konservativni poslanec David Davis pa je zadeve v imenu javnosti, ki se za tovrstne zaporniške pravice nikoli ni preveč zanimala, pojasnil še bolj preprosto. Princip je zelo jasen in nedvoumen, je dejal: »Kdor krši zakon, ne more delati zakonov.«
Z najnovejšo razsodbo strasbourškega sodišča se na Otoku, kjer se parlamentarci najstarejše evropske demokracije z večstoletno tradicijo praviloma požvižgajo na mnenje »nekih evropskih uradnikov«, najbrž ne bo veliko spremenilo. Toliko manj, ker je Otok že lep čas v sporu z Evropsko unijo in grozi celo z izstopom, če vse bolj megalomansko in praktično že na vsa področja posegajoči Bruselj ne bo pripravljen nacionalnim parlamentom priznati več samostojnosti. Taktika ignoriranja in zavlačevanja se bo zato zelo verjetno nadaljevala, kajti od britanske konservativno-liberalne koalicije ne kaže pričakovati, da bi si bila pripravljena resneje skočiti v lase z Brusljem oziroma Strasbourgom zaradi zanjo očitno tako nepomembne stvari, kot je volilna pravica zapornikov. Še manj pa je verjetno, da bi si britanski politiki dovolili evropske očitke o nespoštovanju skupne evropske zakonodaje in kršenju človekovih pravic.
Kljub temu pa je pravosodni minister Chris Grayling po strasbourški razsodbi že predlagal nekoliko bolj kompromisen osnutek zakona, parlamentarni odbor pa je že pred časom namignil, da bi se strinjal s tem, če bi osebam, obsojenim na leto dni zapora ali manj, vendarle omogočili tudi iz zapora sodelovati na volitvah.
Kot je povedal tiskovni predstavnik strasbourškega sodišča Daniel Höltgen, bi bilo to za sodnike evropskega sodišča verjetno sprejemljivo, kajti nihče v Bruslju in tudi ne v Strasbourgu »ne išče konflikta z Veliko Britanijo«. Razumeti je bilo, da bi bila torej dobrodošla vsaka rešitev, ki so jo pripravljeni sprejeti na Otoku, če bo le v skladu z evropsko konvencijo o človekovih pravicah.
Seveda pa je mogoče iz te konvencije, kar zaradi razsodbe strasbourških sodnikov zahtevajo najbolj zagrizeni britanski konservativci, tudi izstopiti. Vsaka država ima do tega vso pravico, če se tako odloči njen parlament, je pomenljivo izjavil tiskovni predstavnik evropskega sodišča.
Da bo volk sit in koza cela
Vprašanje volilne pravice za britanske zapornike se zato utegne skupaj z vprašanjem suverenosti v odnosu do Bruslja in z napovedanim referendumom o izstopu iz EU bolj kot v evropski problem spremeniti v izjemno vročo otoško predvolilno temo, ki jo bodo »zajahali« predvsem najtrši britanski konservativci. Premier Cameron utegne zato že oktobra na kongresu svoje stranke imeti kar precejšnje težave z odločitvijo, katera priporočila evropskega sodišča za človekove pravice naj britanski parlament vendarle upošteva, da bodo britanski volkovi siti, evropska koza pa cela, katera pa naj tudi v prihodnje – v dokaz britanske suverenosti in neodvisnosti od Bruslja – še naprej veselo ignorira. Dilema ni tako preprosta, kajti morebitni umik najstarejše evropske parlamentarne demokracije iz konvencije o človekovih pravicah tako za Otok kot za Evropo najbrž ne bi bil nič manjši šok od britanskega izstopa iz Evropske unije.
