Kesanje nekdanje teroristke RAF

Berlin – Srečanje sivolase starke v makedonskem hotelu s prav tako sivolasim moškim bi nepoučeni kaj lahko zamenjali za zmenek starih znancev, ki si želita obujati nedolžno preteklost. A je nekdanja teroristka Frakcije Rdeče armade (RAF) Silke Maier-Witt v skopskem Marriottu sina leta 1977 ubitega predsednika nemških delodajalcev Hannsa Martina Schleyerja prosila odpuščanja.

»Sliši se tako plehko, a bi rada najprej prosila odpuščanja,« je po poročanju novinarjev nemškega časopisa Bild, ki so organizirali srečanje med nekdanjo teroristko in sinom ubitega industrialca, 67-letna Silke Maier-Witt pozdravila štiri leta mlajšega Jörga Schleyerja. Srečanje je potekalo v Skopju, saj je nekdanja teroristka danes psihologinja, ki na Balkanu pomaga zaradi vojn travmatiziranim ljudem. To, da se ni javila že prej, je pripisala »določeni strahopetnosti«. Danes je Silke Maier-Witt starka s kratko pristriženo pričesko, v sedemdesetih letih minulega stoletja, ko je divjala »nemška jesen«, pa je bila študentka psihologije, ki jo je zelo prizadela smrt režiserja in člana Frakcije Rdeče armade Holgerja Klausa Meinsa zaradi gladovne stavke v zaporu in se je tudi sama pridružila teroristični organizaciji.

Leta 1977 je sodelovala pri ugrabitvi predsednika združenja nemških industrialcev Hannsa Martina Schleyerja v kölnskem Braunsfeldu, s katero so rafovci hoteli izsiliti izpustitev zaprtih voditeljev svoje podtalne organizacije. Socialdemokratski kancler Zahodne Nemčije Helmut Schmidt ni hotel izpolniti zahtev Schleyerjevih ugrabiteljev niti tistih, ki so z istimi zahtevami ugrabili Lufthansino letalo. Osemnajstega oktobra je v somalski Mogadiš, kamor je pristalo letalo, poslal posebne protiteroristične enote, ki so osvobodile potnike, v stuttgartskem zaporu Stammheim pa so našli mrtve teroriste Andreasa Baaderja, Gudrun Ensslin in Jan-Carla Raspeja. Dan kasneje so v francoskem Mulhausu (Mülhausen) v prtljažniku audija 100Cl našli Schleyerjevo truplo.

Upor proti esesovskemu očetu

Predsednik nemških industrialcev je bil ustreljen, obdolženi pa dolgo niso hoteli izdati, kdo ga je ubil. Šele leta 2007 je nekdanji rafovec Peter-Jürgen Boock okrivil Rolfa Heißlerja in Stefana Wisniewskega, raziskovalci »nemške jeseni« pa dvomijo, da je bila s tem povedana zadnja beseda. Silke Maier-Witt, ki je bila v teroristični skupini zadolžena za logistiko, ni bila med prvimi obtoženci, saj je po umoru izginila v Nemški demokratični republiki in so jo obsodili na deset let zapora šele po propadu komunistične države. Zaradi pričanja prebežnikov so jo prvič odkrili že sredi osemdesetih let, a je sovjetska obveščevalna služba KGB tedaj poskrbela za njeno novo ­identiteto.

Po združitvi Nemčij je Silke ­Maier-Witt odsedela le polovico zaporne kazni. Leta 1995 so jo predčasno izpustili, že prej pa je obnovila svoj mladostni študij psihologije in diplomirala na temo družinske terapije ter psihologije otrok in mladostnikov. Kasneje se je izpopolnila še kot strokovnjakinja za mirovno posredovanje in se leta 2005 preselila v kosovski Prizren in črnogorski Ulcinj, kjer je spremljala albanske in srbske mlade ljudi. Danes živi v Makedoniji.

V enem od intervjujev je pojasnila svojo pripadnost teroristični skupini z uporom proti lastnemu esesovskemu očetu. Esesovski podporočnik je bil tudi Hanns Martin Schleyer, ki je po drugi svetovni vojni tri leta preživel v ameriškem vojaškem zaporu. Med procesom denacifikacije so ga uvrstili razmeroma nizko na nacistični lestvici, po vojni pa se je preusmeril v gospodarstvo, kjer se je zaradi nasprotovanja delavskemu soodločanju še dodatno zameril sindikatom in drugi tedanji levici.

Kakšne so bile zadnje ure njihovih bližnjih, poskušajo izvedeti tudi otroci in sorodniki drugih žrtev teroristov nemške jeseni, med njimi sin aprila 1977 ubitega zveznega državnega tožilca Siegfrieda Bubacka. Zdaj si je to želel »iz prve roke« slišati tudi Schleyerjev sin Jörg – ali pa si je hotela olajšati dušo Silke Maier-Witt? Prav ona je po umoru po telefonu poklicala pariško dopisništvo nemške tiskovne agencije DPA in izjavila: »Po 43 dneh smo končali klavrno in skorumpirano eksistenco Hannsa Martina Schleyerja.« Ob štirideseti obletnici tega dogodka je v pismu najstarejšemu Schleyerjevemu sinu priznala, da so se ji »sramotne in grozljive besede« o njegovem očetu za vedno vžgale v spomin, sram pa ji je preprečil, da bi že prej navezala stike z družino.

Schleyerjevi še vedno ne vedo, kakšne so bile očetove zadnje ure, saj je imela Silke Maier-Witt z ugrabitelji le telefonske stike in lahko le domneva, da se ni zavedal skorajšnje smrti. Medtem ko si nekdanja teroristka poskuša olajšati dušo, se v Nemčiji sprašujejo, kje so drugi upokojeni teroristi, ki nikoli niso plačali za zločine. Po prepričanju spodnjesaških kriminalistov so na nedavnih posnetkih javnega prometa zalotili teroriste tretje generacije, Ernst-Volkerja Stauba, Burkharda Garwega in Danielo Klette, ki se že poltretje desetletje preživljajo s kriminalom. Njihove sledi so leta 1999 vodile k duisburškemu ropu pol milijona evrov in oblasti domnevajo, da jim je ta denar zadostoval do leta 2011, od takrat namreč spet zaznavajo rope trgovin in transporte denarja z rafovskim pečatom. To se je pred nekaj tedni spet zgodilo v Hildesheimu, sledi »upokojenih teroristov« pa vodijo tudi v Španijo, Francijo in Italijo.