Tiskane izdaje
Bruselj si želi z novim pristopom po letih zastoja z gospodarskimi in socialnimi reformami doseči stabilizacijo BiH, ki bi postopno odprla pot političnim in ustavnim spremembam. Zatakne se lahko že pri reformah, ki si jih v resnici ne želi nihče na oblasti, še težji zalogaj bo kakršenkoli poseg v daytonsko ustavo, ker v Republiki Srbski 20 let po podpisu mirovnega sporazuma še vedno nasprotujejo spremembam.
Postavlja se vprašanje, kje bi bila danes Bosna, če ne bi bilo daytona, zanesljivo pa bi bilo brez okvirnega sporazuma za mir v BiH veliko več človeških žrtev. Po mnenju ameriških diplomatov, ki so sodelovali na pogajanjih srbskega, hrvaškega in bosanskega predsednika, Slobodana Miloševića, Franja Tuđmana in Alije Izetbegovića, bi bile brez njega večje tudi težave, ki jih je imela in jih še ima BiH v prizadevanjih za vzpostavitev enotne države.
Dežurni krivec
Snovalci sporazuma so morali rešiti zapletena ozemeljska vprašanja, da so lahko mesta, ki so jih srbske sile brutalno etnično očistile, končala na zemljevidu Republike Srbske. Udeležencem so morali pojasniti, da je cilj daytona končati vojno z začasnimi političnimi rešitvami, naloga Federacije BiH in Republike Srbske pa vzpostaviti enotno državo po zgledu ameriške konfederacije. Na tej točki se je zgodba bolj ali manj končala.
Ameriški analitiki poudarjajo, da bi se lahko mednarodna skupnost na primeru Bosne naučila, da je svetovne krize mogoče reševati, če združijo moči veliki igralci in pripravijo splošen načrt.
Največ zaslug za sprejetje mirovnega sporazuma naj bi imel pokojni ameriški diplomat Richard Holbrooke, ki se je držal načela, da cilj upravičuje sredstva. Holbrooke je bil obupan, ker ameriška administracija ni naredila več za zaustavitev zločinov v Bosni. Ameriški diplomat je poznal Balkan iz časov, ko še ni tekla kri, med vojno v Bosni pa je bil tudi v taborišču Omarska in ni mogel verjeti, kaj lahko človek naredi človeku. Za prizorišče pogajanj je izbral vojaško oporišče Dayton. Nihče ni verjel, vključno z ameriškim predsednikom Billom Clintonom, da bo po 30 neuspešnih poskusih vzpostavitve premirja sklenjen mirovni sporazum.
Američani niso hoteli, da bi bile ZDA preveč očitno povezane z neuspešnimi pogajanji. Holbrooku je tako uspelo, da je bil izbran Dayton, čeprav so Evropejci navijali za Pariz, Versailles ali Ženevo, medtem ko so balkanski voditelji računali, da se bodo sestali v katerem izmed ameriških ali evropskih velemest. V Daytonu je bilo lažje nadzirati ljudi, ki jih ni bilo lahko nadzirati, vojaško oporišče pa so doživljali kot pripor. Po pričevanju udeležencev pogajanj v oporišču ni bilo hierarhije, vsi akterji so imeli enako velike in opremljene sobe, jedli so v istem prostoru in se srečevali na ozkih hodnikih, jedilnica pa je bila opremljena z dvema ameriškima bombnikoma, ki naj bi ponazorila, da lahko ZDA, če diplomacija ne bo uspešna, tudi drugače končajo vojno.
Bosna je največji
Led med srbskim voždom Miloševićem in bošnjaškim voditeljem Izetbegovićem naj bi prebila Holbrookova soproga Kati Marton, ki ju je presenetila z vprašanjem, kako se je v resnici ta vojna začela. Po njenem pričevanju se je prvi odzval Milošević z besedami, da ni pričakoval, da bo vojna trajala tako dolgo, Izetbegović pa je takoj pristavil, da on tudi ne. Milošević naj bi nato vprašal Izetbegovića, ali se spomni, da sta sedela na Titovem kavču, ko sta se spoznala, Izetbegović pa mu je odgovoril, da je bil kavč zelene barve, barve islama. Kati Marton je dodala, da sta se kmalu nato nagovarjala s Slobodan in Alija, kar je primerjala s haaškim zaporom v Scheveningenu, kjer so nekdanji smrtni sovražniki skladno kohabitirali. Sklenila je z besedami, da takšen pristop ljudi prisili, da tudi v sovražniku vidijo človeško bitje.
Kati Marton se je letos udeležila tudi spominske slovesnosti v Srebrenici, kamenjanje srbskega premiera Aleksandra Vučića pa komentirala, da bodo vedno fanatiki, ki si želijo nadaljevanja konflikta, politiki pa ne smejo dovoliti, da se to res zgodi. Vojna na Balkanu in Srebrenica sta zaznamovali zunanjo politiko Clintona, ki je tudi z bombardiranjem prisilil bosanske Srbe, da so sprejeli daytonski mirovni sporazum. Clinton se je zahvalil Vučiću, ker je pokazal pogum in se udeležil spominske slovesnosti v Srebrenici. »Recimo, da je to začetek. Poklonimo se žrtvam, tudi pogrešanim, spomnimo se obljub o miru, ki smo jih dali, in dajmo možnost BiH za demokratično prihodnost,« je sklenil Clinton, ki je to, kar je naredil kot predsednik ZDA v BiH in na Kosovu, označil za eno najpomembnejših dejanj v njegovih dveh predsedniških mandatih.
