Tiskane izdaje
Po Majdanu in padcu Viktorja Janukoviča je usmeritev Ukrajine jasna: proti Zahodu. Za Kijev je EU najbližji cilj, h kateremu stremijo na podoben način, kot so se proti Bruslju v devetdesetih letih usmerjale nekdaj socialistične države, ki so postale polnopravne članice leta 2004 in 2007.
Proces pridruževanja in članstvu je vsem omogočil hiter napredek. Poljska je imela ob padcu berlinskega zidu BDP na prebivalca na približno enaki ravni kot Ukrajina. Četrt stoletja je bil že trikrat višji kot v vzhodni sosedi, ki se je bolj usmerjala proti Moskvi kot proti Bruslju. Z aneksijo Krima in siceršnjim ruskim ravnanjem je videti, kot da je slovo Ukrajine od globljega povezovanja z Moskvo trajno. To bi bil - ne glede na pripojitev Krima in obvladovanja položaja v Donbasu – zgodovinski neuspeh Rusije.
Kljub temu EU precej zadržano spremlja ukrajinske ambicije. Glede članstva v Nato kaj več kot poglabljanje že obstoječega partnerstva že tako ni realistično. Ukrajina v Uniji nima obljubljene niti perspektive članstva, kakršno imajo od vrha v Solunu leta 2001 vse balkanske države, marveč le bolj nejasno evropsko pot. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je pred nizozemskim referendumom o pridružitvenem sporazumu EU s Kijevom zatrdil, da Ukrajina vsaj še 20 ali 25 let ne bo mogla postati članica.
V današnjih okoliščinah je govorjenje o ukrajinskem članstvu podobna iluzija, kot vstopanje Turčije, ki se sicer že več kot desetletje pogaja o konkretnih poglavjih, a se z ravnanjem Recepa Tayyipa Erdoğana čedalje bolj oddaljuje od EU. Ukrajina je z Unijo sklenila pridružitveni sporazum, ki vključuje vzpostavitev območja svobodne trgovine. Sam sporazum je bil prelomnica. Ker je predsednika Viktor Janukovič konec leta 2013 pod pritiskom Kremlja po večletnih pogajanjih z Brusljem zavrnil njegov podpis, so se začele demonstracije na Majdanu.
Unija obravnava Ukrajino v svežnju vzhodnega partnerstva s šestimi naslednicami Sovjetske zveze. Tri od njih, Armenija, Azerbajdžan in Belorusija, so bolj kot za EU zainteresirane za Evrazijsko unijo, v kateri vleče niti Rusija. Na zadnjem vrhu vzhodnega partnerstva lani v Rigi Gruziji, Moldaviji in Ukrajini kljub podpori iz vzhodnih članic in Združenega kraljestva ni bilo obljubljeno ni več kot poglabljanje partnerstva. Tudi v očeh nemške kanclerka Angele Merkel vzhodno partnerstvo ni instrument širitvene politike EU.
Za samo EU sredi vseh kriz, s katerimi se mora spopadati, širitev ni seznamu prednostnih nalog. Ukrajina, ki šele po Majdanu in sklenitvi sporazuma z Brusljem vodi resen in konkreten proces političnih in gospodarskih reform, mora za nadaljnje približevanje EU končati še kopico dolgotrajnih domačih nalog na področju pravosodja, bitke s korupcije, gospodarstva … Tudi težak varnostni in političen položaj v državi, ki je že več kot dve leti v bolj ali manj intenzivni vojni, ogroža želeni napredek.
Vzvod EU za spodbujanje premikov v Ukrajini bo še manjši, če se bo nadaljevale težave pri ratifikaciji pridružitvenega sporazuma. Ratificiran je bil že v 27 članicah, Nizozemci pa so ga aprila zavrnili na referendumu. Četudi je bil ta le posvetovalen, se vlada premiera Marka Rutteja čuti zavezana volji ljudstva. Pričakovano je, da sporazum nadgradili s posebno deklaracijo - podobno, kot se je dogajala v reševanju Cete -, v kateri bi, denimo, zapisali, da pridružitveni sporazum ni pot do članstva Ukrajine v EU ali da se z njim ne odpirajo vrata Ukrajincem za vstop na trg dela.
