Ko enkrat pridejo v parlament, so že zmagali

Evropska unija se ta čas ukvarja predvsem s poudarjeno desničarskimi, pretirano avtoritarnimi in z EU nezdružljivimi potezami takšnih »vzhodnih demokracij«, kot sta poljska ali madžarska. Pri tem pa na veliko pozablja, da so ekstremni desničarji, celo na tradicionalno socialdemokratskem skandinavskem severu, v marsičem že povsem spremenili tudi politično podobo »stare« Evrope.

Bi bila legalistično brezbrižna in sramotna reakcija uradnega Bruslja, evropske komisije in večine velikih članic povezave, ki so to nedeljo med katalonskim referendumom hote spregledale v policijskem nasilju ranjenih devetsto Kataloncev (ki niso hoteli nič drugega kot demokratično oddati svoj glas), sploh mogoča, če se evropska »politična krajina« v zadnjih nekaj letih skozi vse napol rešene krize ne bi toliko poslabšala, kot se je?

Vprašanje je na prvi pogled retorično. Časi se spreminjajo in politika se spreminja z njimi. Res je. Žal pa ni mogoče spregledati, da se Evropa, ki se je še med zadnjimi volitvami v evropski parlament tako strašno bala predvsem skrajnodesničarskih ekstremistov in vsega, kar bi lahko prinesli, zdaj že vse hitreje zapira kar sama, da pospešeno izganja tujce, znižuje demokratične standarde, ignorira Bruselj (kar vse so največkrat prav zahteve desničarskih skrajnežev), pri tem pa v imenu »več reda in varnosti« vse bolj zanemarja tudi nekoč z veliko začetnico zapisano Demokracijo in človekove pravice. Delati se, kot da to ne bo imelo dolgoročnih posledic in kot da se to že ne dogaja, pa je zelo kratkovidno.

Spomnimo se samo, kako se je Evropska unija na prelomu tisočletja – komaj dobro desetletje in pol nazaj – odzvala na vstop avstrijskih skrajnodesničarskih svobodnjakov v zvezno vlado. Članice EU so Dunaj zaradi te poteze tako rekoč ignorirale, če ga že niso kar izobčile. Po tej isti logiki bi moral Bruselj danes Poljsko, ki jo vodi skrajno problematična vlada ministrske predsednice Beate Szydlo, ali Madžarsko, s premierom Viktorjem Orbanom na čelu, zaradi vsega, kar se gresta, najmanj izključiti iz Unije. Ker ne izpolnjujeta več niti tistih standardov, ki jih je EU od obeh držav zahtevala v pristopnih pogajanjih.

Padajoči standardi

Kako hitro, v marsičem tudi nevarno (in to sploh ne samo na vzhodu Evrope) se zadnje čase spreminjajo razmere in splošni demokratični standardi v Evropski uniji, ki bi jo vizionarski in samo zelo pogojno socialistični francoski predsednik Emmanuel Macron rad reformiral »revolucionarno«, nemška konservativna kanclerka Angela Merkel pa bolj »vljudnostno« (do Pariza) in z bistveno manjšimi koraki, so pokazale tudi nedavne nemške zvezne parlamentarne volitve. Obe veliki in »vseljudski« stranki, kot jima rečejo Nemci, sta bili na njih pravzaprav krepko poraženi. Socialdemokrati (SPD) so izgubili pet odstotkov svojih volivcev in se samovoljno odločili za pot v opozicijo, Krščansko-socialna unija (CDU/CSU) kanclerke Merklove pa je, brez posledic za kanclerko, izgubila še bistveno več (osem odstotkov), medtem ko se je v zvezni parlament kot tretja najmočnejša stranka s 13 odstotki prebila skrajnodesničarska Alternativa za Nemčijo. Šokantno je mila beseda.

V Bundestagu se zdaj vse »prave« parlamentarne stranke delajo, kot da s skrajnodesničarsko »pritepenko« in njenimi skoraj sto poslanci nimajo nič. Niti v opoziciji, ki bo zelo nenavadna. V njej se bodo namreč, če bo Merklovi uspelo sestaviti tako imenovano »jamajško koalicijo (črni, Zeleni in rumeni liberalci), skupaj znašli »skrajno črni« (AfD) in dve rdeči stranki (socialdemokrati in Levica). Tudi če bo ostalo pri tem, da z AfD nihče noče imeti nič, vpliva skrajnih desničarjev na spreminjanje nemškega političnega prizorišča torej ne bo mogoče preprečiti. Že sam vstop, čeprav samo pogojno »neonacistov« v nemški zvezni parlament, ga je spremenil.

Skandinavske izkušnje

Kako hitro se lahko zavrtijo politični vrtiljaki, ko nanje enkrat sedejo skrajni desničarji, lepo kažejo primeri s severa Evrope, ki je dolga desetletja veljal za najbolj liberalnega, demokratičnega in socialno pravičnega, potem pa ga je vstop desničarskih populistov v parlamente, ponekod pa celo v vlado, Norveške, Danske, Švedske in Finske v nekaj letih krepko spremenil.

Poznavalci najpogosteje omenjajo Norveško in dve stvari, ki se praviloma pojavljata kot stalnica. Prva je, da vse preostale stranke po vstopu populistov v politični prostor države hitro začno iskati drugačne rešitve, kar pomeni, da se »politični diskurz« povsod bistveno spremeni. Druga je, da populisti, ko so enkrat v parlamentu, tam tudi ostanejo. Na Norveškem, kjer se s tem problemom ukvarjajo že od konca osemdesetih let, se je po vstopu desničarsko populistične Norveške napredne stranke v parlament hitro zaostril odnos do priseljevanja tudi pri vseh preostalih strankah. »Naprednjaki« so, zlasti v lokalnih okoljih, relativno hitro postali povsem »normalna« stranka, odkar je stranko prevzela nekoliko bolj »zmerno skrajna« Siv Jensen, pa so celo v vladi konservativne ministrske predsednice Erne Solberg, ki je pred kratkim dobila še en mandat.

Najmanj tako vplivna kot Norveška napredna stranka je na severu Evrope skrajnodesničarska »Dansk Folkeparti« (Danska ljudska stranka), ki sicer nikoli ni bila v vladi, si je pa s tem, ko drži pri življenju manjšinsko vlado, pridobila toliko vpliva na politično odločanje v državi kot malo kateri skrajnodesničarski populisti. Še bolj problematični preobrati so se dogajali na Finskem s skrajnodesničarskim populistom Timom Soinijem, ki je bil nekaj časa celo zunanji minister, in njegovimi »Pravimi Finci«, nekaj podobnega, čeprav z nekoliko večjim zadržkom, pa se dogaja tudi na Švedskem.

Čeprav so si skrajnodesničarski populisti od države do države različni in jih ni mogoče metati v isti koš, celo na nekoč izrazito liberalnem in socialdemokratskem severu Evrope dokazujejo, da so zmožni ob vse bolj izrazitem pomanjkanju političnih alternativ in nekompetentnosti političnih elit relativno hitro zapolniti celo tisti politični prostor, ki ga je nekoč zasedala danes prav tako že povsem »izpraznjena« socialdemokracija. In tam tudi ostati.