Tiskane izdaje
Naj se volitve že končajo, cirkus zapre, si želijo olajšanja neredki v Franciji, čeprav je res, da se jutri politično vse komaj začenja na novo. Tokratna kampanja za predsednika Francije je bila nadvse zanimiva, a histerična kakofonija, iz katere naj bi nocoj kot zmagovalec izšel vodja gibanja En Marche! Emmanuel Macron. Tako so zdržema kazale ankete javnega mnenja in tako verjamejo mnogi - tudi upokojena francoska založnica in pisateljica Teresa Cremisi, s katero sva se za Delo srečali v Parizu.
Cremisijeva je veliko ime francoskega založništva, med drugim še naprej bedi nas delom odličnega pisatelja Michela Houellebecqa in piše redne kolumne o Franciji za italijansko La Repubblico.
Danes bo volitve dobil Emmanuel Macron, kajne?
Zmago Emmanuela Macrona lahko prepreči samo kakšna nepredstavljiva katastrofa ... A ključno bo v resnici to, kako prepričljivo bo zmagal. Če bo dobil, na primer, samo 55 odstotkov proti 45 odstotkom, bo življenje v Franciji v prihodnje precej težko. V mesecu dni bo moral poskrbeti, da bi si zagotovil večino v parlamentu, kajti že (11. in 18.) junija so parlamentarne volitve. Moral bo nekako strniti vrste, drugače ne bo mogel vladati.
V Franciji imamo pred seboj nekaj povsem neznanega, na Elizejska vrata trka mlad moški, ki ga še pred tremi leti ni poznal nihče in ki ne pripada nobeni stranki. V Peti republiki se kaj podobnega še ni zgodilo.
Med tem je že povabil socialiste in republikance, ki so strašni poraženci tokratnih predsedniških volitev, naj se pridružijo njegovemu gibanju? Politike bo potreboval ...
Povabil je posebno volivce socialistov in desnice, naj se mu približajo. Politiki, ki so prestopili na njegovo stran, so to storili po lastni volji in nimajo, seveda, nobenega zagotovila, da bi lahko bili ponovno izvoljeni. Verjamem, da je pred nami res revolucionarna situacija, saj parlament ne bo več podoben parlamentu, kakršnega smo bili vajeni.
Levica se je med tem zlomila in razpada ...
Da, levica je eksplodirala, kar se bo še posebno pokazalo ob parlamentarnih volitvah.
Teresa Cremisi, foto: Uroš Hočevar/Delo
Kaj se utegne po volitvah dogajati z Nacionalno fronto Marine Le Pen?
Odvisno bo od tega, koliko glasov bo dobila danes. Če jih bo dosegla manj kot 40 odstotkov, bo zagotovo imela svoje mesto v parlamentu, a poslancev ne bo prav veliko (v sedanji sestavi sta dva). Če pa bo podpora močnejša, potem bo imela več poslancev in potem bo delo v parlamentu silno oteženo.
Medtem ko je bilo v teh dneh veliko demokratičnega pozivanja, da je treba glasovati in tako preprečiti, da bi Marine Le Pen dobila premočno podporo, so nekateri - celo intelektualec Alain Badiou - pozivali k nasprotnemu. Ne zdi se ravno razumno klicati k razgradnji družbe, ko pa je po prvem krogu volitev očitno, da levica razpada in da izpadli kandidat Jean-Luc Mélenchon morda ne bi mogel prepričljivo utelešati idej levice, ki si želi boljšega jutri: če se spomnimo njegovih izjav izpred petih let, ob takratnih volitvah, kako da se navdihuje pri Hugu Chávezu. Saj vemo, kako je z Venezuelo ... Je volilna abstinenca res dobra ideja?
Nasprotno, mislim, da je to zelo slaba ideja. Oddati prazne ali neveljavne glasovnice ali ne priti na volišča pomeni sporočati, kako nas vse to, kar se dogaja, sploh ne zadeva. Tisti, ki bodo delovali tako, bodo samo pomagali krepiti stranko, katere podporniki bodo zagotovo prišli volit - Nacionalno fronto Marine Le Pen.
Kakšni so se v tej kampanji pokazali francoski intelektualci? Nekateri so se spustili precej nizko, denimo, Michel Onfray s svojimi oznakami obeh kandidatov za lažnivca, lutki, fikcijo ... in sploh Macrona (in ljudi, ki ga podpirajo), ali Régis Debray, ki slavnostno govori o tem, kako Francija in tudi Evropa izstopata iz zgodovine ... Kaj niso samo časi drugačni, kot so bili, to pa je treba sprejeti in iti naprej?
Ni mogoče reči, da so se intelektualci ob tokratni predvolilni kampanji pokazali za zelo briljantne. V veliki meri so prispevali k splošni histeriji, nekateri so, kot rečeno, pozivali, da je treba ostati doma in ne oditi na volišča, veliko je bilo zavračanja obeh kandidatov ... Ne, niso ravno sijali s svojo modrostjo.
Michel Onfray, denimo, v svojih knjigah pomembno opozarja, kako so mnogi ljudje v Franciji popolnoma pozabljeni, potisnjeni na obrobja velikih mest in socialno deprivilegirani. Vse to drži, a to še ne pomeni, da je zdaj primerno počez pljuvati po vsem.
Kakšna bo jutri Francija?
Mislim, da smo prišli do razpotja. Vse je mogoče. Včasih pravim, kako moramo biti optimistični in kako je tako mlad in prodoren človek, kot je Emmanuel Macron, lahko samo nekaj dobrega. A neredko tudi mislim, da so razmere prehude in jih ne bo zmogel izboljšati.
Emmanuel Macron se predstavlja kot velik optimist, njegovi govori so govori človeka, ki zmaguje.
Saj tudi je optimist, ko pa, recimo pravi, da verjame v Evropo in je prepričan, kako bo Francija spet lahko ekonomsko zadihala. Govori optimistično, medtem ko je besednjak vseh drugih nadvse pesimističen.
