Ni treba brskati globoko po kolektivnem spominu, da bi našli tvit, v katerem je Macron, še kot kandidat za prvi stolček v Franciji, zapisal, kako bo vprašanje enakih možnosti za oba spola postavil v ospredje svojega mandata. »Brez tega naša družba ne bo močna, kot bi lahko bila.« Žal se je takoj pokazalo, da se je voditelj obkrožil z večinoma nadpovprečno izobraženimi mladimi moškimi, željnimi oblasti. »Da, Macronov svet je zelo moški in zaprt krog malone prijateljev,« pravi za Delo neimenovani vir iz think tanka EuropaNova s sedežem v Parizu. Za nameček je neka ministrska svetovalka predsednikov kabinet za Le Monde opisala kot zbir alfa samcev, ki hlastajo po moči in so voditelju ves čas na razpolago. Tako je (bilo) v njegovi ožji ekipi (še pred kratkim) 36 moških in le 17 žensk. Njegova desna roka, generalni sekretar Elizeja, je moška: to je 45-letni Alexis Kohler, kakor je tudi njegov posebni svetovalec 30-letni Ismaël Emelien.
Zgovorno je prav tako, da je med prvo dvanajsterico svetovalcev samo ena ženska, le komuniciranje je v predsedniški palači (lahko) prepuščeno taktirki nežnejšega »drugega spola«. V Elizeju zdaj pomirjajo precej ogorčene medije, saj so se ti predvolilno nadejali Macronove modernosti, češ da so izbrani kandidati in kandidatke samo odraz kompetenc. Poudarjajo še, kako so pri rekrutiranju ob formalnih pogojih ključne osebne želje, ambicije in pripravljenost na trdo delo. Očitno je, da je Emmanuel Macron »hiperpredsednik« ter notranje- in zunanjepolitični garač brez oddiha in enako da velja za ekipo, ki predano dela z njim.
Od gibanja
Kultura da mora biti avantgardna, kulturno ministrstvo pa lep zgled drugim: tudi pri izenačevanju plač. Za zdaj drži, da je razlika med moškimi in ženskimi plačili na ministrstvu v povprečju desetodstotna, moško-žensko razmerje pa v francoski kulturi porazno. Nekaj primerov: med likovnimi razstavljavci v javnih razstaviščih za sodobno umetnost je manj kot četrtina umetnic, pod manj kot enega od štirih celovečernih filmov se podpiše ustvarjalka, tudi dve tretjini od 75 nacionalnih kulturnih ustanov (opere, filharmonija ...) vodijo moški, ki, za nameček, zaslužijo v povprečju 18 odstotkov več od direktorskih kolegic, prav tako za gledališko produkcijo poskrbi manj kot tretjina avtoric, še na čelu 19 nacionalnih koreografskih centrov so le tri ženske ...
Feminizacija programov
Po državi, ko naj bi francosko kulturno ministrstvo prvo pometlo s konservativnim starim redom, postavljenim po moško, naj bi za enakost spolov institucionalno poskrbeli še na regionalnih in lokalnih ravneh in ne le pri vodenju, ampak tudi programsko. Institucije, ki teh naravnih obvez ne bodo spoštovale, se ne bodo smele pritoževati, če jih bodo denarno odškrnili. Ali drugače: tam, kjer je ženski delež komaj četrtinski, bo nujno desetodstotno dodatno »feminiziranje« programov na leto oziroma petodstotno, kjer kulturnice poskrbijo za četrtino do 40 odstotkov vsebin. Čeprav prvi se bo moral za politika občutljive modernosti izkazati predsednik Emmanuel Macron: zdržema govori, kako je soproga Brigitte njegova prva zaupnica in svetovalka. A koliko je do svetovalk v resnici zaupljiv macronizem ...