Komu je še mar, kaj pravi Evropa

Kaj nameravate storiti po brexitu, je bilo med zasedanje skupine dvajsetih gospodarsko najbolj razvitih držav sveta in držav v razvoju eno najpogostejših vprašanj evropskim predstavnikom. Ne vemo še, dogovarjamo se, čakamo, da bo Velika Britanija tudi uradno sprožila 50. člen pogodbe ... so bili najpogostejši odgovori.

Medtem ko se nova britanska ministrska predsednica Theresa May že na veliko dogovarja s Kitajsko in azijskimi partnerji, hkrati pa tako rekoč že odcepljenemu Otoku intenzivno išče mesto tudi v vse bolj pešajočih čezatlantskih trgovinskih in investicijskih pogajanjih med EU in ZDA, polmilijardna Evropska unija niti tri mesece po britanskem referendumu še ne ve, kaj sploh storiti s članico, ki se je samovoljno odločila za odhod iz skupnosti. Še o tem, kakšna naj bi bila skupnost brez Britancev, se ne zmore dogovoriti. Če naj bi ta seveda sploh še bila.

Podoba Evropske unije, ki se je pokazala med zasedanjem skupine G20, zato po mnenju večine opazovalcev ne bi mogla biti bolj deprimirajoča, kot je bila. Če se je nekdanji ameriški zunanji minister Henry Kissinger nekoč cinično spraševal, »koga naj sploh pokliče, če hoče poklicati Evropo«, se danes zdi, kot da Evropa sploh nima več nobene telefonske številke. In da ta tudi nikogar več ne briga.

Izgubljeni v svojih prepirih

Evropska unija, ki se že najmanj zadnjih deset let intenzivno ukvarja z vprašanjem, kam naj se kot polmilijardna povezava sploh uvrsti v hitro spreminjajočem se razmerju sil med ZDA, Rusijo in Kitajsko, je tik pred tem, kot je ugotovil eden izmed evropskih komentatorjev vrha G20, da se dokončno poslovi od svetovnega odra in svojih sanj o tem, kakšno vlogo naj bi sploh igrala na njem. Od Evrope, ki je bila v svetu resda vedno prisotna predvsem kot »mehak« zgled, in ne kot »trda moč«, danes namreč tako rekoč nihče več ne pričakuje nobene pomoči. Ne ko gre za globalne krize in tudi ne, ko gre za konjunkturo.

Simptomatično je že to, da je kitajskega in ameriškega predsednika, ki sta se med vrhom G20 kot nekoč največja okoljska »grešnika« kar sama dogovorila o ratifikaciji okoljskega sporazuma (EU, ki je bila vsaj tu nekoč gonilna sila, niti tega še ne zmore), zanimalo kvečjemu samo še to, kaj se sploh dogaja z Evropo in na katere njene besede se je še mogoče zanesti.

Tako seveda ni samo zaradi brexita, zaradi nemških in francoskih namigovanj, da je veliki čezatlantski prostotrgovinski sporazum med ZDA in EU bolj ali manj že propadel, ali zaradi okoljskih problemov. Podobno je tudi na vseh drugih področjih, kjer po finančni in begunski krizi vse bolj razmajana Unija, ki jo je brexit samo še dodatno pahnil nazaj v nacionalne meje, ne najde več nobenega skupnega imenovalca.

Problemi z begunci, ki so EU že razdelili na dva tabora in pri katerih se polmilijardna Evropa kot še vedno najmočnejša gospodarska skupnost na svetu tako zlahka pusti izsiljevati neki Turčiji, so tipičen primer evropske nemoči in nebogljenosti na mednarodnem odru. Nič manj razklano in neusklajeno EU ne deluje, ko gre za ukrajinsko krizo in vedno ključne evropske odnose z Rusijo, kjer so nekdanje evropske mirovne pobude iz Minska samo še blede črke na papirju, vsa ta nova evropska nemoč in neenotnost pa se zadnje čase vse bolj kažeta tudi na notranjepolitičnem področju. Brexit je bil tudi tu očitno tisti zadnji rez, ki je po finančni in begunski krizi dokončno prerezal skoraj vse predvidene evropske integracijske procese.

Prazne obljube in obeti

Če je Evropska unija še po finančni krizi, ki je bila pravzaprav kriza evra, na ves glas trdila, kako da bo nujno poenotila svojo fiskalno politiko, ker naj bi bila skupna valuta brez tega povsem nesmiselna, in če je po razkritju »Luxsemburg Leaksa« in »panamskih dokumentov« na vse kriplje prisegala, kako da bo Bruselj odpravil davčne oaze in poenotil davčno politiko, je irska afera Apple najbrž najboljši dokaz, da se v Evropi, tudi ko evropski politiki trobijo v isti rog, ne more zgoditi nič. Ker so evropski nacionalni interesi vedno pred interesi skupnosti in ker se ob vsakem malo večjem problemu, pa naj so to finančna disciplina, begunci ali Ukrajina, kaj šele neprimerno bolj zapleten Bližnji vzhod in odnos do islamskega terorizma, vedno zatakne pri iskanju za vse skupnega odgovora.

Evropska unija tudi zato vse bolj izgublja še tiste zadnje ostanke svojega vpliva na mednarodno prizorišče, pri tem pa celo za številne nove akterje postaja čedalje bolj nekredibilen sogovornik. Če se ji po brexitu ne bo uspelo kar se da hitro znova organizirati v kakršno koli kredibilno skupnost z jasnimi skupnimi interesi in cilji, se nam lahko zgodi celo to, da bo stara celina na koncu postala povsem irelevantna za svet, ki se medtem že intenzivno ubada s povsem novimi problemi in izzivi.