Tiskane izdaje
Italija se je danes načelno poslovila od burnega petletnega parlamentarnega obdobja, v katerem so se zamenjale tri vlade, trije premieri, dva predsednika republike, štirideset ministrov, zavezništva pa so se tudi nenehno premikala sem in tja. Ta petletka je razgalila skoraj vse resnice o nemoči političnih elit, neustreznosti volilnega sistema, neprilagojenosti gospodarstva novim svetovnim razmeram, tudi na videz zmagoviti novodobni populizem v levi in desni podobi se je izkazal za neučinkovito kričaštvo. V nove čase gre Italija z vrnitvijo na staro formulo dveh političnih polov.
Premier Paolo Gentiloni, ki ga je v vladno palačo Chigi pred letom povzdignil neslavni konec razvpitega Mattea Renzija, se je poslovil z oceno, da je vendarle vrnil nekaj miru in ustvaril skoraj ravnotežje, priznati pa je moral tudi nekaj porazov, ki jih v enem samem letu vladanja ni mogel preprečiti. Vsekakor je bil umirjen, ni mahal, megalomansko obljubljal ali grozil kot Renzi, ki je hotel biti tretji v nizu »velikih« v zgodovini zadnjega stoletja – Mussolini – Berlusconi - Renzi.
Gentiloni je bil preudaren, kar se je sicer merilcem političnega utripa zdelo dolgočasno, pripomoglo pa je k razmeroma umirjenemu koncu parlamentarnega obdobja, ki je pomenilo prvo petletko po Berlusconijevem času. Pripeljal je do proračunskega zakona, ki se zdi analitikom preudaren in razmeroma uravnotežen, že prej mu je uspelo pripeljati tudi do novega volilnega zakona, ni pa mu uspelo rešiti gordijskega vozla, ki ga za Italijo predstavljajo prebežniki z juga Sredozemlja. Tudi italijanski »izbrisani« so ostali izbrisani. Zakon, imenovan »ius soli«, o pravici v Italiji rojenih otrok pribežnikov do državljanstva, je obtičal v senatu, ker so se mu parlamentarci izognili, premalo jih je prišlo v dvorano. Vladajoča koalicija raznorodnih struj se tudi v tem primeru kljub Gentilonijevim naporom ni zmogla poenotiti.
Gentiloni danes ni odstopil, vlado bo vodil do volitev in do sestave nove vlade, o kateri nihče ne upa napovedati, kakšna bo in kako hitro jo bodo lahko sestavili. Nihče ne ve, kaj bodo spomladi, v začetku marca, porekli volivci.
Pet dolgih let in čudnih serpentin
Na zadnjih parlamentarnih volitvah pred petimi leti sta bili dve zmagovalki – levosredinska Demokratska stranka, nekakšen neposrečeni podaljšek Prodijeve Oljke, ki ga je tedaj vodil Pierluigi Bersani, ki je sodil med zmerne kadre iz stare komunistične partije, in čisto novo gibanje Pet zvezd, ki si ga je omislil komik, kričavi Beppe Grillo. V začetku se je njegovo gibanje zdelo nekaj izjemno novega, sprejemali so jih dobrohotno, rekli so jim »črički«, ker Grillo pomeni čriček.
Ne Bersani ne Grillo nista vstopila v vladno palačo. Bersani zato, ker očitno ni bil sposoben ustvariti pravšnje koalicije, ko mu je tedanji predsednik Giorgio Napolitano podelil mandat za sestavo vlade. Grillo pa zato, ker ni pristal na nobeno koalicijo, sam pa tudi ni bil poslanec ali senator, gibanje Pet zvezd ni imelo voditelja, ki bi v njihovem imenu dvignil glas v parlamentu. Posamično so bili najmočnejša stranka, brez zaveznikov pa niso imeli vpliva.
Demokrati so krizo rešili tako, da so za mandatarja predlagali svojega drugega človeka Enrica Letto, ki je dobil izjemno visoko podporo, ko je prosil za zaupnico. Dobil je rekordnih 453 glasov (od skupaj 630), zanj so dvignili roke celo Berlusconijevi poslanci, nekaj sredinskih skupin in tudi manjšini, francoska in nemška.
Po samo pol leta se je podpora vladi zmanjšala. Prej razmeroma trdni berlusconijevci so se razklali na dvoje, Vitez je odšel v opozicijo, kjer je kraljevalo gibanje Pet zvezd, Letta je imel samo še 379 glasov podpore. S tem bi še vedno lahko vladal, če se ne bi razklala tudi njegova stranka. Kot z neba je od nekod priletel politik brez izkušenj Matteo Renzi, bivši župan Firenc, ki se je politične obrti učil pri katoliških skavtih, v tradicionalni kovnici demokrščanskih kadrov. Najprej je odstranil Bersanija in prevzel stranko, potem strmoglavil Enrica Letto in vrgel vlado. Bil je star 39 let, razglašali so ga za prihodnost sodobne Italije. Pomladil je vladno strukturo, pripeljal svoje sošolce in prijatelje iz mladosti, nekaj časa se je zdelo precej obetavno, kar je zastavil kot smernice nove Italije.
Renzi zapravi, Gentiloni krpa luknje
Matteo Renzi je bil tako zelo prepričan, da je odrešitelj domovine, da se je nemudoma lotil temeljitih ustavnih sprememb. Odpraviti je hotel senat v sedanji podobi, črtati pokrajine, češ da preveč stanejo, posodobiti strukturo države… Še preden pa je vse svoje načrte izrekel do konca, ga je pred letom dni odnesel referendum, ki ga je – zagledan vase – razpisal sam.
Matteo Renzi, bivši italijanki predsednik vlade in župan Firenc. Foto: AP
Ko so vlado zaupali tedanjemu zunanjemu ministru Paolu Gentiloniju, nekoč priljubljenemu glasniku rimskega županstva, se najprej ni zgodilo nič, celo ministri so ostali na svojih mestih. Javnost je očitala, da je Gentiloni samo Renzijev podaljšek, tako rekoč marioneta. Pa ni bilo čisto tako, kmalu se je izkazalo, da od Renzijeve ekipe ni ostalo skoraj nič.
Kdo pride po volitvah?
Kdo se lahko zavihti na vrh po spomladanskih volitvah, je vprašanje, na katero gotovih odgovorov še ni. Volilni zakon so sestavili tako, da se je z vrnitvijo na dvopolni sistem na oder spet povzpel prej že odpisani Silvio Berlusconi, ki je moč pokazal na deželnih volitvah na Siciliji. Vitezu se bodo morali – če bodo hoteli biti pri koritu – prikloniti prenovljeni desni populisti iz Lige, potomci nekoč separatistične Severne lige. Beppeja Grilla so z volilnim zakonom postavili v kot, saj še vedno noče nobenih koalicij.
Levi in desni, razdrobljeni demokrati in razdrobljeni berlusconijevci že začenjajo boj za volivce, ki se tradicionalno večinsko gnetejo na sredini. Radikalni deli levice in desnice, pravoslavni potomci komunistov in okamneli potomci fašistov so praktično že odjahali v zgodovino. Poskušali bodo sicer pridobiti glasove svojih tradicionalnih podpornikov, ki pa so že tolikanj stari, da bržkone ne bodo zagotovili visoke poslanske plače nikomur od starih kadrov.
