Tiskane izdaje
Prvič po več kot šestdesetih letih noben od vodilnih francoskih predsedniških kandidatov ne pripada eni od dveh glavnih političnih strank. Podobno kot drugod po Evropi izid kaže radikalne spremembe in poglablja krizo političnega establišmenta.
Politologi opažajo izrecno zavračanje velikih tradicionalnih strank, tako levice kot desnice, obe vodilni imeni za drugi krog predsedniških volitev, ki bo čez nekaj dni, odklanjata politični mainstream, ki je več kot pol stoletja določal politično življenje v Franciji. Ti premiki so zgodovinski, pa vendar se vzorec ujema s svetovnimi trendi: v Veliki Britaniji je zmagal brexit, v Združenih državah Amerike je postal predsednik Donald Trump. V različnih okoljih je prepoznati krizo uveljavljenega političnega reda.
Nova politična krajina je povsod povezana z globokimi družbenimi spremembami in razkoli. Ne glede na to, kdo bo nazadnje zmagal v predsedniški tekmi, bodisi sredinski Emmanuel Macron bodisi skrajna desničarka Marine Le Pen, bosta oba pred nalogo »nove politike« in soočena z velikim uporom pri njenem uveljavljanju. Francoska republika je v radikalnem preurejanju, tako kakor je krizo demokracije in političnega establišmenta zaznati tudi drugod.
Podobne spremembe in polom osrednjih strank je bilo lani opaziti ob predsedniških volitvah v Avstriji, trend se nakazuje tudi v Italiji, kjer bodo parlamentarne volitve najverjetneje v začetku prihodnjega leta. Javnomnenjske raziskave kažejo vzpon Gibanja 5 zvezd, ki nastopa proti celotni politični kasti.
Podobnosti z Italijo
Zato italijanska politika zlasti pozorno spremlja tokratne francoske izide, čeprav se vsi otepajo neposrednih vzporednic. Ko so nekdanjega premiera Enrica Letto v intervjuju za časnik Corriere della Sera vprašali, ali ni bil bivši ministrski predsednik Matteo Renzi kratek čas razumljen kot italijanski Macron, se je razumljivo ognil primerjavam. Znano je, da je Letto v palači Chigi spodnesel ravno Renzi. Toda v primerjavi s Francijo Italija tvega, da bo izločena, je komentiral Letta in opozoril, da v državi tako rekoč ni proevropskih idej, medtem ko se je francoskemu sredinskemu kandidatu proevropska kampanja očitno obrestovala.
V Italiji so razen Demokratske stranke aktualnega predsednika vlade Paola Gentilonija namreč vse politične stranke bolj ali manj evroskeptične: ne samo Grillovo gibanje in skrajno desna Severna liga Mattea Salvinija, ki je najzvestejša občudovalka Marine Le Pen, temveč na primer tudi stranka Naprej Italija Silvia Berlusconija; prvi dve se podobno kot Nacionalna fronta zavzemata za referendum o evru.
Volilni rezultat francoskega prvega kroga je pomemben poduk za Italijo: krog nekdanjega socialističnega predsednika Françoisa Mitterranda in golisti so ostali zunaj nadaljnje predsedniške tekme. »To je poučna lekcija za Italijo, tradicionalne stranke so mrtve,« je povedal Letta.
Za francosko preurejanje političnega prostora so bili značilni že premiki, ki so se začeli preteklo jesen in so nakazovali turbulenten razvoj za stranke političnega mainstreama. Najprej je izpadel iz tekme republikanec Nicolas Sarkozy, nekdanji francoski predsednik, pa tudi Alain Juppé, premier v času, ko je bil v Elizejski palači Jacques Chirac.
Konec leta je aktualni šef države François Hollande napovedal, da se zaradi dramatično nizke popularnosti ne bo potegoval za drugi mandat. V začetku letošnjega leta je odpadel tudi bivši premier, socialist Manuel Valls. Veliki stranki, republikanska in socialistična, sta doživljali pretrese brez primere. Ta mesec je v prvem krogu volitev samo četrtina volivcev namenila glasove bodisi konservativcem bodisi socialistom, ki so gonilna sila francoske politike. Favorit Macron pa je povedal, da hoče »popoln prelom s sistemom, ki več kot trideset let ni bil sposoben razrešiti problemov«.
Socialisti v Evropi
Obema ključnima strankama se dolgoročno napoveduje zaton, čeprav je skorumpirani kandidat republikanske stranke dobil 20 odstotkov, medtem ko se socialisti borijo za golo preživetje. »Stežka se bodo pobrali,« je za milanski Corriere komentiral Enrico Letta. Uničujoč poraz je pomemben za evropsko levico nasploh: pretekli mesec so bili poraženi laburisti na Nizozemskem, španski socialisti poskušajo na vse kriplje ostati vodilna leva sila v državi. Evropska socialdemokracija je v globoki krizi, edina izjema so socialdemokrati v Nemčiji, redka leva stranka, ki jo je mogoče jemati resno.
