V Evropi, ki je v zadnjih dveh desetletjih po koncu hladne vojne vse stavila na majhne, mobilne, plačane, dobro opremljene in predvsem za hitre zavezniške posege v tujini oborožene in izurjene vojske, je že nekaj časa zaznati nov trend.
Najmanj od začetka ukrajinske krize evropski politiki, ki pred tem obrambi Evrope niso posvečali kakšne posebne pozornosti, saj so pod ameriškim vplivom prisegali na »obrambo domačega dvorišča na tujih tleh«, znova na ves glas govorijo o nujni obrambi evropskega ozemlja. Preobrat je očiten, kot piše praviloma dobro obveščeni Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ), ki se pri tem ekskluzivno sklicuje na vpogled v reformne načrte nemškega obrambnega ministrstva, pa bo zahteval tudi zelo korenit, če ne kar povsem nov razmislek o temeljnem konceptu oboroženih sil. Dosedanji z majhnimi in hitro mobilnimi plačanimi vojskami je bil očitno povsem napačen.
Topovi in tanki se vračajo
Po pisanju frankfurtskega dnevnika naj bi bil nov koncept nemških oboroženih sil, ki temelji na tako imenovani beli knjigi obrambnega ministrstva, pripravljen že do poletja. Predvideval naj bi bistveno močnejše oborožene sile, ki bodo znova namenjene predvsem obrambi države in odvračanju morebitnega agresorja. Za tak učinek bo treba temeljito preurediti sedanjo sestavo oboroženih sil, oborožiti in opremiti bo treba tri nove težke pehotne divizije, ki bodo morale biti v prihodnje veliko hitreje operativne (najmanj v treh mesecih), v marsičem pa bo treba povsem na novo zasnovati tudi vse spremljajoče in podporne enote. To zlasti velja za težke topniške in oklepne bataljone, ki jih bo nujno v marsičen povsem na novo izšolati, posodobiti in vanje, tudi v sodelovanju z manjšimi članicami Nata, kar se že dogaja, vključiti nemški armadi podrejene enote članic zavezništva. Predvideno je tudi še tesnejše sodelovanje na brigadni ravni s sosednjimi državami, na primer tesno povezovanje z nizozemsko pehoto, ki tudi že poteka in naj bi ga v prihodnje še okrepili.
Skupaj s članicami Nata
Po načrtih nemškega obrambnega ministrstva naj bi v to korenito prestrukturiranje armade, ki naj bi bilo končano v naslednjih petnajstih letih, v veliko večji meri vključili tudi rezerviste, ki naj bi v primeru resne nevarnosti edini lahko zagotovili ustrezno popolnjenost enot in njihovo operativno sposobnost, temljito pa naj bi prestrukturirali in tudi letalstvo in mornarico. Letalstvo naj bi njujo potrebovalo težke transportne helikopterje in novo protiletalsko obrambo, medtem ko naj bi mornarica dobila serijo novih korvet, oskrbovalnih, večnamenskih in tudi poveljniških bojnih ladij, ki bodo vse namenjene tudi skupni uporabi z ostalimi evropskimi zaveznicami v Natu. »Nazaj v prihodnost«, je FAZ komentiral ta očitno zelo korenit zasuk v nemški obrambni politiki, ki ga je s svojimi potezami že dalj časa nakazovala precej ostra obrambna ministrica Ursula von der Leyen. Ideje, da bodo vojaški posegi v 21. stoletju potrebni samo še v »daljnjih tujih deželah« in v najboljšem primeru kot nekakšne vojaške »mirovne misije«, so se pokazale za povsem zgrešene. Evropa še zdaleč ni tako mirna, varna in neogrožena, kot si je domišljala tri desetletja po koncu hladne vojne. Ruski revizionizem na vzhodnem krilu in vse hujša nestabilnost na celotnem južnem in jugovzhodnem jo silijo k razmisleku, da vojsko, tudi tisto, ki je združena v Natovem zavezništvu, v prvi vrsti še vedno potrebujemo predvsem za obrambo lastnega ozemlja in ozemlja članic zavezništva. Kar je bil od nekdaj tudi njen logični namen. Kako bo Evropa, ki toliko govori tudi o samostonejši in bolj skupni evropski obrambi, zdaj uspela izpeljati to svoje vojaško povezovanje, zraven pa še finačno izjemno zahtevno in v marsičem povsem na novo zastavljeno oboroževanje nacionalnih držav, pri tem pa ohraniti še »hitre mobilne« enote za še vedno nujne posege v tujini (na primer na Bližnjem vzhodu), je prvovrstna uganka. Celo za gospodarsko močno in bogato Nemčijo. Trumpova dva odstotka, ki ju je od članic Nata zahteval novi ameriški predsednik, sta bila v primerjavi s tem prava malenkost.