Kraljevska čarovnija Elizabete II. za Nemčijo

Berlin – Verjetno zadnji ­državniški obisk britanske ­Elizabete II. je namenjen Nemčiji, pa ne zato, ker njena dinastija izhaja iz te države. Britanska vlada, katere prvak David Cameron bo spremljal kraljico na večerji pri nemškem predsedniku, hoče pokazati osrednji evropski državi, kaj vse bo z morebitnem brexitom ­izgubila EU.

Tistim, ki bodo pozdravili 89-letno kraljico in v sredo 94-letnega princa Filipa na kateri od številnih postaj štiridnevnega obiska, poznavalci protokola priporočajo naslovitev z njenim visočanstvom »in, za božjo voljo, nobenih selfijev!« Na vrhu dnevnega reda je seveda obisk pri kanclerki Angeli Merkel in predsedniku Joachimu Gaucku, britanska kraljica pa se bo med obiskom Berlina, Frankfurta in koncentracijskega taborišča Bergen-Belsen rokovala tudi s številnimi običajnimi državljani.

Zavezništvo

Kraljevska čarovnija starke s srebrnimi lasmi in v oblačilih izrazitih barv naj bi opozorila Nemčijo, kaj bodo vsi izgubili z morebitnim odhodom Velike Britanije iz EU. Konservativna britanska politika poudarja, da lahko prav Nemčija pomaga vrniti Evropsko unijo h koreninam gospodarskega sodelovanja in nacionalne samostojnosti, ki jih zagovarjajo sami, in morda bo kraljico tudi zato na večerji pri predsedniku Gaucku spremljal premier David Cameron. Angela Merkel slovi po izjavi, da bi ob morebitnem propadu evra spodletelo vsej Evropi, a je med Cameronovim zadnjim obiskom v Berlinu konec maja povedala, da se ji spremembe evropskih pogodb ne zdijo nemogoče. Konservativna kanclerka je s tem pokazala, kako zelo si želi britanskega obstanka v EU, pa čeprav je moral premier svojim dvomljivim državljanom obljubiti referendum o tem vprašanju.

Takšno zavezništvo tudi ob že 7. obisku britanske kraljice poudarja dolgo pot, ki sta jo državi prehodili po katastrofalnih vojnah iz prve polovice 20. stoletja. Tesne povezave so obstajale že prej, saj se je britanska kraljevska dinastija do prve svetovne vojne imenovala­ Saxe-Coburg-Gotha z ozemlji na današnjem Bavarskem in v Turingiji in je šele Elizabetin stari oče Jurij V. spremenil družinsko ime v Windsor, v dinastijo Schleswig-Holstein-Sonderburg-Glücksburg se je rodil tudi kraljičin soprog, edinburški vojvoda, ki se je šolal ob Bodenskem jezeru.

Filip, ob poroki že Mountbatten, leta 1946 ni povabil na svatbo nemških sorodnikov, saj so bili odmevi druge svetovne vojne še preveč sveži – in morda tudi govorice o nacističnih čustvih nekaterih vidnih članov kraljevske družine. Med njimi naj bi bil celo Elizabetin stric Edvard VIII., ki ga je zaradi poroke z ločenko Wallis Simpson nasledil brat Jurij VI., tega pa po smrti hči Elizabeta II.

Mlada kraljica je Zahodni Nemčiji že med prvim obiskom leta 1965 podarila dokončni sprejem med razvite civilizirane države, pa čeprav sta dedinjo nacizma že prej obiskala francoski predsednik Charles de Gaulle in ameriški John F. Kennedy in čeprav so se tedaj nekateri še bali, da bodo navdušeni Nemci pozdravljali kraljico s »Heil«. Med drugim obiskom leta 1978 je Elizabeta II. že obiskala državo partnerico, saj je Velika Britanija pet let pred tem vstopila v Evropsko unijo. Ko je v spremstvu kanclerja Helmuta Schmidta poleg tedanje prestolnice Bonn obiskala tudi zahodni del razdeljenega Berlina, je Nemčijo označila za »eno najmočnejših in najbolj uglednih držav sveta«.

»Krize so pogosto tudi največje priložnosti«

Nekdanji britanski premierki Margaret Thatcher pripisujejo izjavo, da ima Nemčijo tako rada, da je vesela obstoja dveh, domovina Elizabetinih prednikov pa je po združitvi samo še pridobila gospodarsko moč in politični ugled, tudi z vztrajanjem pri liberalnih reformah gospodarstva in države. Zato Velika Britanija še vedno računa na nemško pomoč pri uveljavitvi svoje bolj liberalne vizije EU, potem ko je nedavno celo nekdanji predsednik Roman Herzog izrazil razumevanje za evrodvom britanskih konservativcev: »Nacionalni parlamenti se morajo braniti pred prevelikimi pristojnostmi Bruslja, ki jih izkoriščajo nekatere vlade. To bo morda prineslo krizo, a so krize pogosto tudi največje priložnosti.« Že med obiskom leta 1992 je tudi Elizabeta II. s kanclerjem Helmutom Kohlom ob svoji strani poudarjala, da so tudi Britanci Evropejci, a ni niti omenila v maastrichtski pogodbi zakoličenega cilja »vse tesnejše unije«.

Če tedaj številni Britanci Nemcem še niso odpustili bombardiranja Londona in drugih mest, Nemci pa Britancem ne Dresdna ob koncu druge svetovne vojne, in se je celo med zadnjim Elizabetinim obiskom v Nemčiji leta 2004 razdivjala razprava o starih grehih, so zdaj državljani obeh držav medsebojno naklonjeni. Vse nemško, od gospodarskega čudeža do umetnikov, je v Veliki Britaniji tako popularno, da muzej Victorie in Alberta vodi Nemec Martin Roth, voditelj British­ Museuma Neil MacGregor pa se seli v berlinski forum Humboldt, prestižni kulturni projekt v ponovno zgrajenem berlinskem gradu. Kraljica Elizabeta II. si je vseeno zaželela obiskati tudi koncentracijsko taborišče Bergen-Belsen, ki so ga osvobodile britanske zasedbene enote. Med desettisoči žrtev je bila le mesec dni pred osvoboditvijo tudi petnajstletna Anne Frank, avtorica enega najbolj pretresljivih pričevanj o nacistični strahovladi.