Krhka zavezništva in utrujeni obrazi

Parlamentarne volitve v Italiji čez pet tednov so letošnje najpomembnejše evropske volitve. Negotovo je, ali bo država po tem, ko bo palačo Chigi zapustil premier Paolo Gentiloni, ta je v kaotično rimsko politiko vrnil nekaj miru, uspela sestaviti trdno vlado.

Težko je predvideti, kdo bi lahko postal novi ministrski predsednik, volitve najbrž ne bodo prinesle nedvoumnega zmagovalca. Pravzaprav je zelo malo tega, kar je gotovo. Nobena stranka ali koalicija ne bo dobila absolutne večine glasov. In tudi, če bo uspelo desni sredini, bo njena večina neznatna, v oportuni koaliciji se kaže vse več razpok, ne strinja se niti o verodostojnem imenu za premiera. Pred volitvami 4. marca se vrstijo ugibanja celo o »predsednikovi vladi«, Sergio Mattarella bi kot glavni arbiter italijanske politike lahko pomagal oblikovati administracijo, ki bi jo vodil tehnokrat; o veliki koaliciji leve in desne sredine, kakršna tačas nastaja v Nemčiji; ali nemara celo o bližnjih vnovičnih volitvah in do takrat Gentilonijevi vladi.

Kdo bo premier?

Raziskave javnega mnenja kažejo, da je najmočnejša posamična stranka v državi Gibanje 5 zvezd, vendar to ne bo dobilo potrebnih 40 odstotkov, hkrati Beppe Grillo ni voljan sklepati koalicij. To v zadnjih dneh pove vedno znova. Kar nakazuje prevlado desne sredine, zdaj ima kakih 37 odstotkov, na čelu zavezništva je ostareli Silvio Berlusconi, njegova vrnitev bi slabo vplivala na percepcijo Italije v tujini. In vendar se je ta teden v Bruslju srečal s predsednikom evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem (»Silvio, quel plaisir!«). Zdaj, ko je na vrhu javnomnenjskih anket njegova preračunljiva desnosredinska koalicija – stranka Naprej, Italija!, protipriseljenski in evropkeptični Severna liga in Bratje Italije – so ga spet sprejeli na visoki politični ravni.

Toda nekdanji trikratni predsednik vlade, ki je moral 2011. nečastno oditi zaradi utaje davkov in je bil pravnomočno obsojen, ne more prevzeti javne funkcije; te dni je za premiera predlagal predsednika evropskega parlamenta Antonia Tajanija. Na položaju predsednika vlade niti ni pričakovati mladega Luigija Di Maia, kandidata Gibanja 5 zvezd, in niti Mattea Salvinija, voditelja skrajno desne Lige. Levica je razdrobljena in šibka, njen voditelj, bivši prvi minister Matteo Renzi, je utrujen in brez političnih idej. Predvsem številni zunanji opazovalci v Evropi si želijo, da bi v vladno palačo spet vstopil dozdajšnji umirjeni premier Paolo Gentiloni – ta je že zavrnil možnost koalicije z Berlusconijem – ki je brez običajnega italijanskega kravala vodil vlado v preteklem letu. Oziroma, da bi v vsakem primeru obstala proevropska garnitura, torej Demokratska stranka.

Podobno kot ob lanskoletnih volitvah na Nizozemskem, v Franciji, Nemčiji in Avstriji, celotna Evropa z bojaznijo opazuje, kako bi se lahko iztekle volitve v ustanovni članici EU in tretjem največjem gospodarstvu evroobmočja. Francoski predsednik Emmanuel Macron in evropski komisar za ekonomske in finančne zadeve Pierre Moscovici sta nedavno izrekla veliko pohval aktualnemu premieru. Seveda je odvisno od tega, kako se bodo odločili Italijani, a upam, da bomo delo nadaljevali tam, kjer smo začeli, je pred kratkim, med obiskom v Rimu, izjavil Macron. Komisar se je celo spozabil in implicitno podprl PD.

Medijski mogotec Berlusconi, ki kot predsednik vlade ni nikoli blestel, se torej presenetljivo vrača, pred volitvami se prodaja kot najprimernejše ime. Oziroma kot je z izjavo presenetil ustanovitelj Repubblice, 93-letni Eugenio Scalfari, še vedno pisec kolumen za rimski časnik: »Bolje Berlusconi, kot Di Maio«. »Bolje ne eden ne drugi«, je repliciral industrialec Carlo De Benedetti in Scalfarija odpravil kot »zelo starega gospoda«.

Berlusconi je neizvoljiv, a nujen, morda bo ključen v povolilnih kalkulacijah. Je spreten v sklepanju koalicij. Od decembra 2015 je z Ligo Mattea Salvinija in Brati Italije Giorgie Meloni sklenil niz povezav, letos so se na prvem vrhu dogovorili o nacionalni strategiji, 18. januarja v palači Graziolli podpisali uradni program koalicije. Med trojico pa je vse več razhajanj: Berlusconi in Salvini sta različnih stališč o trgovinski politiki, slednji podprira protekcionizem Donalda Trumpa, obenem spet igra za evroskepticizem, evro imenuje »zgrešen eksperiment«. Ankete kažejo prevlado desne sredine na italijanskem severu in tudi na nerazvitem jugu. Rdeča območja, torej podporo Demokratske stranke, imata deželi Emilija-Romanja in Toskana, medtem ko je Gibanje 5 zvezd močno na otokih, v Liguriji in Markah.

Kriza levice

Pomenljivo je, kako slabo kaže levici. V Italiji je nekdaj obstajala največja komunistična partija v Evropi, vendar utegnejo levosredinske stranke na marčevskih volitvah doživeti spektakularen poraz, nakazujejo meritve javnega mnenja. Gledamo kose levice, fragmentirano levosredinsko politično krajino, ta počne to isto, kar je vedno v zgodovini zelo dobro znala – se spopada med seboj.

Izstopa šibkost Mattea Renzija. Italijanski voditelj Demokratske stranke ni več politik, kot je bil, je izjavil Sergio Marchionne, izvršni direktor Fiat Chrysler Automobiles, nekdaj sta si bila blizu. Renzi je odstopil s premierskega položaja po referendumskem poskusu ustavnih sprememb in centralizacije države leta 2016 in si ni več opomogel. Čeprav je ostal na čelu PD, je izgubil politični zalet, najnovejša anketa Ipsos kaže, da je povsem na repu. Marchionne komentira: »Ne vem, kaj se mu je zgodilo ... Renzija, ki sem ga podpiral, že nekaj časa ni več.« Očitno je zapravil politični kapital, ni več čudežni deček, za kar so ga imeli doma in v Evropi, če se bo na bližnjih volitvah slabo odrezal, bodo Demokrati še bolj izgubljeni. Medtem ko on in stranka izgubljata, pa zdajšnji premier Gentiloni, ki pripada isti stranki, uživa visoko podporo. Je najbolj spoštovan italijanski politik, in to v državi, kjer ima politika nadvse nizek ugled.

Ena najbolj relevantnih sprememb v minulega četrt stoletja, v Italiji in drugod, je personalizacija politike. Politične stranke so se znašle v krizi, izgubile so stik z volilno bazo, slednja je bila temelj njihovega uspeha. Zdaj so v ospredju samo še voditelji. In ko gre za priljubljenost, je na prvem mestu odhajajoči Paolo Gentiloni, podpira ga 40 odstotkov Italijanov. Drugouvrščena je Emma Bonino, bivša zunanja ministrica v ekipi Enrica Lette, pred tem evropska poslanka, na volitvah bo sodelovala z listo +Europa, ima 38-odstotno podporo. Po popularnosti sledijo Di Maio, Salvini, Berlusconi, nekdanji predsednik senata Pietro Grasso in voditeljica stranke Fratelli d'Italia, naslednikov fašistov, Georgia Meloni. Na zadnjem mestu, s podporo samo vsakega petega Italijana, je Renzi.

Abstinenca in apel

Medtem ko se rišejo obrisi možnega bizarnega volilnega izida, predsednik republike Sergio Mattarella poziva Italijane, naj ne zapadejo v abstinenco. Senca visi tudi nad tokratnim glasovanjem, bolj ko se zaostruje predvolilna tekma, bolj se povečuje bojazen, da del razočaranega volilnega telesa sploh ne bo odšel na volišča. Corriere della Sera je komentiral nizko volilno participacijo kot politično patologijo.

Šestinsedemdesetletni Mattarella je te dni vnovič pozval k aktivni vlogi državljanov na volitvah. Že v govoru konec leta je na Italijanke in Italijane naslovil apel za polno participacijo 4. marca, vendar je bil razmeroma zadržan. Pred kratkim, natanko 45 dni pred volitvami, pa je ponovil poziv, moralno vrednost udeležbe in odgovornost do nacionalne skupnosti. Povedal je, da bi nadaljnje zniževanje participacije bilo simptom krnjenja zaupanja v skupne institucije in manjšo vitalnost, »osiromašenje demokracije«. Za antipolitično držo ni nobenih alibijev, nihče ne sme svoje vloge omejiti na golo opazovanje, je izjavil predsednik.

Volilna udeležba se od leta 1993 počasi, toda vztrajno zmanjšuje. Vtem ko je bila v prvih povojnih desetletjih oziroma do leta 1979 nadvse visoka in stabilna, vseskozi nad 90 odstotki, odtlej sistematično pada, še posebej v zadnjem času, zadnjih volitev leta 2013 se je udeležilo 75,2 odstotka volivcev. V Italiji, tako kot povsod, politiki torej ne morejo več pritegniti volivcev, in to velja prav za vse politične stranke, vključno z Gibanjem 5 zvezd, ki je zelo pregnetlo politiko, a tudi ono ne more preobrniti padajoče dinamike.