Tiskane izdaje
Po njegovih besedah se bo »kot neka super super avtonomija s posebnim statusom« pod okrilje Ukrajine vrnil tudi polotok Krim, ki si ga je pred dvema letoma prisvojila velika vzhodna soseda.
Pred dvanajstimi leti je Marko Marković kot aktivist srbskega gibanja Odpor, ki je priskočilo na pomoč mladim ukrajinskim »oranžnim revolucionarjem«, v svojem prvem pogovoru za Delo dejal, da je oblast, ki je podpirala predsedniškega kandidata Viktorja Janukoviča, »počela takšne svinjarije, kakršnih nisem videl niti pod Miloševićem«. A tako opevana oranžna revolucija, ki je vrgla to oblast, se je sprevrgla v farso, še preden se je končala, je Marković že kot politični analitik in sodelavec Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse) povedal februarja 2014.
Bil je nekakšen deja vu, saj sva se po skoraj desetih letih spet srečala na znova v dim zavitem in z barikadami obdanem kijevskem Majdanu nezaležnosti le kak dan po tem, ko so se Ukrajinci ponovno znebili Janukoviča. Tokrat bo preobrat uspešnejši, je napovedal: »Ukrajino morda res čaka še veliko let, morda desetletja, da bo prišla do evropskih standardov, a to ni razlog, da jih ne bi takoj začeli uvajati.« Pred obiskom ukrajinskega predsednika Petra Porošenka v Sloveniji smo 37-letnega Markovića znova pocukali za rokav.
Kakšne so trenutno razmere na ukrajinski fronti »vojne prek posrednikov« med Rusijo in Zahodom?
»Povleci - potegni.« Tako mednarodna skupnost kot Rusija sta zdaj osredotočeni na Sirijo, Ukrajina je v drugem planu in ne služi za neka zaostrovanja ali dogovarjanja. Govori se celo, da je bilo načrtovanje »teroristične akcije« v Črni gori delo Putinovih rok, da bi si povečal težo pred berlinskim srečanjem normandijske četvorke. To priča o tem, da je Rusija izčrpala že veliko metod in da zdaj išče druge načine za rešitev ukrajinskega vprašanja. Po drugi strani pa Zahod še vedno zelo malo počne, čeprav je to, kar dela, učinkovito. Pred kratkim je Ukrajina dosegla veliko zmago v parlamentarni skupščini sveta Evrope, kar je odličen primer nove ukrajinske diplomacije in profesionalnosti novega kadra. Vojaška fronta je stabilna - redno obojestransko obstreljevanje, topništvo deluje, a vsaj ne umirajo civilisti in se ne premikajo meje.
Čeprav so Ukrajinci v dobrem desetletju izvedli dve revoluciji, ki ste jim bili tudi sami priča, jim gre vse slabše, če gre verjeti statističnim podatkom o krizi v gospodarstvu, padanju BDP in nižanju življenjskih standardov. Kaj je šlo narobe? So res Rusi krivi za vse to?
Krivda za slabo stanje v državi je prvenstveno v korupciji, v postsovjetskem nasledstvu. V teh delih sveta še vedno vlada nekdanja nomenklatura, kar ni eden od glavnih razlogov vseh problemov zgolj v Ukrajini, temveč tudi v drugih državah postsovjetskega prostranstva. Ukrajina je zdaj v nekem zelo bolečem obdobju spopada s tem problemom, skozi katerega bi morala po mojem mnenju že precej prej, na začetku 90. let, ko so to opravili Poljaki, Madžari, Slovaki in Čehi. Ne moreš Rusov kriviti za vse, a dejstvo je, da je za Putina Ukrajina izjemno pomembno območje - zaradi geopolitike, (ne)kulturne dediščine, carskega sindroma, meje z zahodnim svetom, itd.
Biti zdaj v Ukrajini je dejansko zanimivo, saj kot človek, ki pozna kuhinjo od znotraj, opažam resnične spremembe, zlasti v mišljenju. To pa je že zelo dober začetek.
Po zadnji »revoluciji« ste rekli, da v Donbasu ne bo prišlo do »zamrznjenega konflikta«, kakršnega že desetletja poznajo v proruskih gruzijskih in moldavskih enklavah. Se vam ne zdi, da se je v Donbasu zgodilo natanko to?
Razmere trenutno res tako izgledajo, a tako ne more ostati in ne bo ostalo. Sam vem, da se s tem ukvarja veliko ljudi, ki iščejo rešitve, ne le na državni, vojaško-politični ravni, temveč tudi v intelektualnih krogih. Tega na žalost ne morete reči za gruzijske in moldavske enklave. Zamrznjeno stanje vsekakor ne ustreza Zahodu, zato sem prepričan, da tako ne bo ostalo. Prej ali slej bo Putin »pustil«, beri: izdal, Doneck in Lugansk, zato prej pričakujem scenarij iz srbske krajine, nekakšno operacijo Nevihta ali kaj podobnega.
Če bi se držali ukrajinskega daytonskega sporazuma, ki so ga bili sicer podpisali v beloruski prestolnici, bi se državljanska vojna najbrž že končala. Ali ni bil to eden od takšnih dogovorov, ki sta ga glavna igralca podpisala s figo v žepu, mednarodna skupnost pa se še zdaj dela, da tega ne opazi?
Kaj naj rečem, vsi sporazumi se podpisujejo s figo v žepu.
Ali lahko po dveh letih njegovega vladanja rečete, da je bil čokoladni kralj Petro Porošenko dobra izbira za predsednika? Je dovolj močan sogovornik Putinu?
Živimo le tu in zdaj. V trenutku, ko je bil Porošenko izbran za predsednika, je bil dober izbor. To mislim še zdaj. Je »match« Putinu? Glede na to, da ima del kraljestva v Rusiji, povsem dobro dela.
Kdaj bo Krim spet ukrajinski?
Ta je tako ali tako bil avtonomija. Prepričan sem, da se bo vrnil pod okrilje Ukrajine, vendar spet kot neka super super avtonomija s posebnim statusom.
In kdaj bo to? In na kakšen način se bo to zgodilo?
No, tega vam pa res ne morem napovedati. A po mojem se bo ukrajinska kriza rešila v enem paketu, tako Donbas kot Krim, kar pa lahko traja več let. Opazujem posodabljanje ukrajinske vojske, ne izključujem ponovitve nekakšnega hrvaškega scenarija iz srbske krajini. A do trajne razrešitve vprašanja Krima lahko pride le po poti kompromisa, vsekakor pa njegov status znotraj ne bo nikoli več tak, kakor je bil, ampak bo imel precej precej več avtonomije.
